VSRS Sodba U 1201/94-9

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.7.1994.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo o izdaji lokacijskega dovoljenja K.D. in S., za rekonstrukcijo dela poslovnega objekta - ureditev gostinskih prostorov, prodajalne butičnih izdelkov in tobačnih izdelkov ter vzporednih prostorov. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je izdano lokacijsko dovoljenje skladno s prostorskimi akti, ki urejajo navedeno območje in sicer z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja matičnih okolišev; območij, ki obsegajo prostor med mejo urbanističnih načrtov in mejo ureditvenih območij naselij, določenih z družbenim planom občine za obdobje 1986 - 1990 in območje, za katero v tem srednjeročnem obdobju ni predvidena izdelava PIA (v nadaljevanju: odlok - Med.uradni vestnik št. 20/86 in 9/93). Po določbi 2. odstavka 26. člena omenjenega odloka je na navedenem prostoru dovoljeno organizirati vse tiste dejavnosti, ki s svojimi vplivi na okolje med drugim ne presegajo z zakoni in odloki določenih ravni hrupa. Minimalni odmiki med objekti so določeni z mero 8,00 m, minimalni odmiki od parcelne meje sosednjega lastnika pa so določeni z mero 4,00 m. Odmike je možno zmanjšati, če pridobi graditelj soglasje soseda ali če zaradi manjših odmikov od navedenih ne bodo prekomerno poslabšani bivalni pogoji v sosednjih objektih ter zagotovljeni pogoji požarnega varstva. Investitor mora v takih primerih pridobiti mnenje ustrezne strokovne organizacije o vplivih na sosednjo posest. V navedenem primeru tožnica ni dala soglasja, zato sta investitorja pridobila mnenje Inštituta za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo z dne 25.1.1994, iz katerega izhaja, da ob upoštevanju ukrepov, navedenih v tem mnenju, ni zadržkov za izdajo lokacijske dokumentacije za navedeni trgovsko - gostinski objekt. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ v lokacijskem dovoljenju navedel pravilne razloge v zvezi s skladnostjo predlagane gradnje s pogoji iz navedenega odloka. Soglasje soseda, če je gradnja bliže kot 4 m od meje, je možno nadomestiti z mnenjem ustrezne strokovne organizacije o vplivih na sosednjo posest. Omenjeno mnenje je v omenjenem primeru pridobljeno. Glede ugovorov, ki se nanašajo na hrup, pa tožena stranka navaja, da kolikor bosta s hrupom v spornem objektu kršena javni red in mir, se lahko tožnik obrne na organe za notranje zadeve.

Tožnica v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo tožene stranke, ker je ta zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in kršila postopkovne določbe. Tožnica v tožbi smiselno navaja, da je stavba, ki je predmet lokacijskega dovoljenja "črna gradnja" in da sta investitorja ta objekt kupila od P.S. v nasprotju s 76. c členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in je zato kupna pogodba nična, nezakonito pa je tudi mnenje ustrezne strokovne organizacije, na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, saj ga ta organizacija ne more izdati za objekt, ki je zgrajen brez predpisanih dovoljenj. Je tudi v nasprotju z zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in zakonom o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, kjer je določeno, da so prepovedana vsa dejanja, ki motijo ljudi pri njihovem delu in počitku. Tožnica pa še navaja, da je zaradi navedenega lokacijskega dovoljenja s svojo družino prikrajšana za temeljne svoboščine in pravice do mirnega počitka in zdravja v objektu, ki je ločen od objekta, ki je predmet lokacijskega dovoljenja, le s skupno steno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeti stranki - investitorja na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je navedla v njeni obrazložitvi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izdajo lokacijskega dovoljenja sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka oprla na zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) ter že prej navedeni odlok. V navedenem primeru je predvsem sporen odmik med objektom, ki je predmet lokacijskega dovoljenja in stanovanjsko hišo tožnice, ki imata po podatkih spisa skupni zid in naj bi bili, glede na namembnost objekta, zaradi tega tudi prekomerno poslabšan bivalni pogoji tožnice. Tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka se v obrazložitvi svojih odločb sklicujeta na mnenje, ki ga je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo p.o. Inštitut za varstvo okolja - Tehnološki center, ne da bi pogoje iz tega mnenja v svojih odločbah razdelala oziroma jih v odločbi konkretno navedla. Strokovni organ je v svojem mnenju posebej navedel, da bo hrupu gostov izpostavljeno predvsem območje poslovno - stanovanjskega objekta vzhodno ob objektu ter da ravni hrupa s terase v I. nadstropju ne morejo natančno prognozirati, saj bo odvisna od števila gostov ter načina in časa obratovanja lokala. Prav v tem delu, torej vzhodnem, pa je tožničina stanovanjska hiša, ki jo od objekta, ki se rekonstruira ločuje le skupna stena in bi zato prav to dejstvo moral upravni organ v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja posebej upoštevati in v dovoljenju, v skladu z določbo 57. člena ZUN, natančno določiti pogoje, ki jih bo moral investitor izpolniti pri nameravani gradnji. Ni torej dovolj, tako kot to ugotavlja prvostopni organ, to pa potrjuje tudi tožena stranka, da sta investitorja predložila mnenje strokovne organizacije o vplivih na sosednjo posest, v katerem so opredeljeni pogoji in ukrepi, ki jih bosta investitorja morala upoštevati pri opravljanju svoje dejavnosti. Upravni organ mora v lokacijskem dovoljenju sam določiti pogoje, ki bodo zagotavljali, da bivalni in delovni pogoji tožnice ne bodo zaradi spremenjene namembnosti objekta prekomerno poslabšani. Glede na namembnost objekta bi z vidika sanitarnohigienskih razlogov moral tudi sanitarni inšpektor svoje soglasje še posebej temeljito obrazložiti in predvideni odmik tudi iz navedenih razlogov utemeljiti.

Ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) odpravilo.

Ostalih tožbenih navedb sodišče ni obravnavalo, ker niso neposredno predmet tega postopka.