VSRS Sodba U 950/93-6

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 2.12.1992, s katero je ta zavezala tožečo stranko k plačilu 37.866,00 SIT uvoznih davščin za blago, ki je bilo napoteno s carinsko spremnico št. 943 z dne 10.10.1991 od carinarnice sprejemni carinarnici, vendar ji do roka 11.10.1991 ni bilo predano. Svojo odločitev je oprla na 2. odstavek 389. člena carinskega zakona.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, kršila je pravila postopka in napačno uporabila materialno pravo. Uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da poslovna enota podjetja ne more biti stranka v postopku, ker ne more samostojno nastopati kot nosilec pravic in obveznosti, kar pomeni kršitev 50. člena ZUP. Tožena stranka ni upoštevala, da poslovna enota špediterske organizacije nima kaj početi z repromaterialom last uvoznika. Tožeči stranki ni bilo dano, da bi se udeležila dokaznega postopka, kar pomeni kršitev 5., 8., 42. in 143. člena ZUP. Tudi glede na določbo 24. člena carinske zakona poslovna enota podjetja ne more biti carinski zavezanec v konkretnem primeru, saj sta oba uvoznika poznana že iz postopka pred organom prve stopnje. Stališče tožene stranke, da je zavezanec nesporno storilec prekrška, je zmotno. O carinskem zavezancu se v prekrškovnem postopku razpravlja kot o predhodnem vprašanju, meritorno pa se o tem lahko odloča le v upravnem carinskem postopku, skladno z določili carinskega zakona in ZUP. Natančen pregled vseh prijav za uvoz in tranzit blaga dokazuje, da je poslovna enota, opravila zgolj prijavo blaga pri vstopni carinarnici na mejnem prehodu. Nikakor pa ni tožeča stranka sprejela obveznosti prijave blaga na mejni carinarnici, kot to natančno predpisujeta 199. in 200. člen carinskega zakona ter sta bili ti določbi enako kršeni kot 24. člen carinskega zakona. Trditev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je obveznost predaje blaga prevzel tožnik, kar naj bi bilo razvidno iz celotne dokumentacije, je netočna in neresnična. Ker se tožnik sploh ni mogel udeležiti dokaznega postopka, je absurdna trditev tožene stranke, da davčni zavezanec ni predložil izjave za davčno oprostitev, pojasnjeno pa tudi ni, na kateri pravni podlagi naj bo tožnik davčni zavezanec, kar pomeni očitno kršitev materialnega prava. Ker tožnik ni imel možnosti udeležbe v upravnem postopku na prvi stopnji, je v pritožbenem postopku predložil potrebne dokaze za davčno oprostitev na podlagi 9. točke 6/1 člena in 3. točke 7/1 člena zakona o začasnih ukrepih o davku na promet proizvodov in storitev, ki je veljal v času davčne obveznosti. Čeprav ZUP izrecno določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, tožena stranka tega ni upoštevala, s tem pa je kršila določila 236, 240. in 242. člena ZUP. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti izvesti vse tiste dokaze in pridobiti podatke, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja na podlagi vložene carinske deklaracije. Po 250. členu carinskega zakona se blago carini praviloma pri carinarnici, ki ji je blago prijavljeno za carinjenje. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da bi se blago moralo cariniti pri carinarnici, zato carinarnica v konkretnem primeru ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena carinskega zakona. V carinskem postopku bi bilo treba ločiti položaj zavezanca in koristnika in njune pravice ter obveznosti ugotavljati po uradni dolžnosti. Poleg tega tožena stranka ni navedla, na podlagi katerih določil je ugotovila carinsko in davčno osnovo, kar je kršitev materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po podatkih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon.

Po oceni sodišča ni utemeljena tožbena navedba, da je bil kršen 50. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86) zato, ker je v postopku udeleženo podjetje, češ da to ne more biti stranka v postopku. V izpodbijanih odločbah organa prve stopnje kot tudi tožene stranke je naveden kot zavezanec oziroma kot stranka v postopku ..., iz vseh podatkov v spisu pa sledi, da je stranka v postopku le pravna oseba ..., iz nadaljnjega pristavka ... pa je bolj natančno opredeljeno, kateri del pravne osebe je bil udeležen v postopku, saj tudi pri vlaganju listin npr. "prijava za uvoz in tranzit blaga" v postopku sodelujejo posamezni deli špediterskih organizacij ter se zavezujejo za podjetje. Navedeni pristavek pomeni le označbo, da je ta PE od svojega matičnega podjetja pooblaščena, da v njegovem imenu, torej v imenu špediterja nastopa v postopku carinjenja blaga.

Glede tožbenih navedb, da tožnik ni imel možnosti udeležbe v dokaznem postopku, zaradi česar so bile kršene določbe 5., 8., 142. in 143. člena ZUP, da je zmotno stališče o tem, da je zavezanec storilec prekrška in da je tožeča stranka opravila zgolj prijavo blaga na vstopni carinarnici brez obveznosti prijave blaga na namembni carinarnici, ter da je tožnik zaradi nezmožnosti udeležbe v dokaznem postopku šele v pritožbenem postopku lahko predložil dokaze za oprostitev plačila davka, sodišče pripominja naslednje:

Po 1. odstavku 389. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90), v primeru, če se z odločbo o prekršku ne odvzame blaga, carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, kakor je to pravilno v skladu z zakonom ravnala tudi v obravnavani zadevi. Po 2. odstavku 389. člena pa se carina in druge uvozne davščine izterjajo od nepoštenega posestnika blaga le v primeru, če se tega ne more izterjati od storilca prekrška. Po navedeni določbi je storilec prekrška prvi carinski zavezanec, saj je po 24. členu carinskega zakona poleg osebe, na katero se glasi prevozna listina in osebe, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je tožeča stranka storila prekršek, kar je izkazano s pravnomočno odločbo in česar tožeča stranka niti ne prereka. Tožena stranka je zato utemeljeno v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in na podlagi navedene določbe carinskega zakona naložila plačilo carine in uvoznih davščin za blago, za katerega se šteje, da je bilo pred carinjenjem dano v prost promet, ker ni bilo prijavljeno namembni carinarnici do 11.10.1991. Tožena stranka tudi pravilno pojasnjuje, da potem ko je bilo blago dano v prost promet, ker do 11.10.1991 ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, ni več možno uveljavljati davčne oprostitve, ki bi jo lahko sicer uveljavljal carinski zavezanec s carinsko deklaracijo ob nastanku carinske obveznosti. Po 254. členu carinskega zakona je treba priložiti deklaraciji tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za carinjenje blaga. Glede na to, da se je tožena stranka pri ugotovitvi za izpodbijano odločbo pomembnega dejstva oprla na že pravnomočno odločbo o prekršku, zatrjevana kršitev pravil postopka v tem postopku ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Tožnik namreč uveljavlja kršitev pravil postopka predvsem v zvezi z davčno oprostitvijo. Zato ni moglo vplivati na odločitev o stvari, če mu ni bila dana možnost, da se zaradi davčne oprostitve udeleži ugotovitvenega postopka na prvi stopnji, in če tožena stranka ni upoštevala in presodila dokaza, ki ga je v zvezi z davčno oprostitvijo ponudil šele v pritožbi. Po 26. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list RS, št. 4/91) nastane obveznost obračuna davka od prometa proizvodov in storitev takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Ker je bilo v obravnavani zadevi blago s carinsko spremnico napoteno prevzemni carinarnici in ker na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in položena varščina (200. člen carinskega zakona), je imel carinski zavezanec na podlagi že navedenih zakonskih določb možnost najkasneje do 11.10.1991, ko bi moralo biti blago prijavljeno prevzemni carinarnici s carinsko deklaracijo, uveljavljati oprostitve oziroma ugodnosti povezane s prometnim davkom. Ker se te olajšave ne priznavajo po uradni dolžnosti, bi jih moral uveljavljati carinski zavezanec sam. Če pa ustreznega zahtevka za oprostitev plačila prometnega davka ni uveljavljal v rednem carinskem postopku s carinsko deklaracijo, tega ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, ki temelji na 2. odstavku 389. člena carinskega zakona. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki izpodbija pristojnost vhodne carinarnice za carinjenje in se pri tem sklicuje na 22. člen ZUP in 250. člen carinskega zakona. Blago, ki se uvaža, carini po 250. členu carinskega zakona praviloma carinarnica, kateri je bilo blago prijavljeno za carinjenje. Ker je v tem primeru pravni temelj za carinjenje 389. člen carinskega zakona, po katerem uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carinskih dajatev, je v tem primeru za carinjenje pristojna carinarnica, ki razpolaga tudi z vsemi podatki.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.