VSRS Sodba U 370/93-8

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 15. 10. 1992, s katero mu je bil odmerjen davek od premoženja na posest prostorov za počitek in rekreacijo, katerih solastnik je, za leto 1991 v znesku 490,00 SIT.

V tožbi tožnik navaja podobno, kot v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa, da prostori za počitek oziroma rekreacijo, za katere je bil odmerjen davek od premoženja, še niso v takem stanju, da bi bili primerni za bivanje. Objekt še nima ogrevalnih naprav in zgrajenega dimnika, neizdelane so sanitarije. Poleg tega je objekt namenjen tožnikovi gospodarski dejavnosti, od katere pridobiva določen dohodek, čeprav ne gre za proizvodnjo tržnih viškov. Meni, da so to dovolj tehtni razlogi za ugotovitev, da mu ne bi bilo potrebno plačevati davka od premoženja. Zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o davkih občanov (Uradni list RS, št. 36/88, 8/89, 48/90 in 8/91 - prečiščeno besedilo - ZDO) v 2. točki 14. člena (oziroma 2. točki 156. člena v neprečiščenem besedilu) določa, da plačujejo davek od premoženja občani, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo. Zavezanec za davek je lastnik oziroma uživalec premoženja, kot je to določeno v naslednjem členu. Pri tem je osnova za davek od premoženja vrednost stavbe oziroma prostora za rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

V spornem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, kar izhaja iz listin v upravnem spisu in česar tudi sam tožnik ne zanika, da je tožnik solastnik tudi bivalnih prostorov v zidanici. Ti prostori pa se glede na to, da v njih stalno nihče ne prebiva, obravnavajo kot prostori, ki so namenjeni za počitek in rekreacijo in so podvrženi obdavčitvi kot taki po prej citirani zakonski določbi. Vprašanje, ali so prostori že v takšni gradbeni fazi, da so v njih zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje, je dejansko vprašanje in se ugotavlja v vsakem primeru posebej. V konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je v objektu elektrika in da je do objekta napeljana voda, je zato pravilen zaključek tožene stranke, da je tožnikov objekt v takem stanju, da je v njem možno prenočevati, kuhati in ga celo z elektriko ogrevati, to pa pomeni, da so ne glede na sicer nedokončane ogrevalne naprave in sanitarije podani vsaj osnovni pogoji za zadovoljitev zahtev bivanja. Zato sta pravilni ugotovitvi prvostopenjskega organa in tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik zavezanec za plačilo davka od premoženja na posest prostorov za počitek in rekreacijo, v višini oziroma odstotku, ki pripada njegovemu solastninskemu delu.

Navedba, da se sporni objekt uporablja za opravljanje gospodarske dejavnosti predstavlja novoto, saj je tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo sploh ni navajal, novot pa v upravnih sporih glede na določbo 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih ni mogoče obravnavati. Zato sodišče ni moglo upoštevati tovrstnih tožnikovih tožbenih navedb in glede njih zavzeti pravnega stališča. Ker je izpodbijana odločba zakonita je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).