VSRS Sodba U 79/94-6

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 8.11.1993 zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 17.9.1992, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni več upravičen do pomoči v obliki doplačila oskrbnih stroškov v domu upokojencev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da po 79. členu samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (samoupravni sporazum) ima pravico do pomoči v obliki plačila oskrbnih stroškov v socialnem zavodu občan, ki ni zmožen za delo, je brez premoženja, nima oseb, ki bi ga bile dolžne in sposobne v celoti preživljati, njegovi dohodki in prejemki pa skupaj s prispevki zavezancev ne presegajo stroškov oskrbe. Tožnik pa je dobil od Zavarovalnice izplačano odškodnino za materialno in nematerialno škodo, vključno s kapitalizirano rento, v zvezi s prometno nesrečo 19.3.1991, v skupni višini 8.106.605,00 SIT, zato ne izpolnjuje več pogojev za pravico do doplačila oskrbnih stroškov.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila materialni zakon, ker da je prejeta odškodnina za tretje osebe njegovo nenamensko dobroimetje, ki ga lahko uporabi za karkoli. In dejansko je odškodnino že porabil za svoje osebne potrebe in ugodje ter je sedaj spet brez vseh sredstev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in mu prizna denarni dodatek za doplačilo oskrbnih stroškov v socialnem zavodu, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke iz bistveno pravilnih razlogov, ki jih navaja v izpodbijani odločbi. Tožnikova tožbena izvajanja bi bila sprejemljiva, če bi šlo za odškodnino le za bolečine. Iz spisom priložene poravnave, ki jo je tožnik sklenil z Zavarovalnico, pa izhaja, da odškodnina pokriva tudi materialno škodo, to je izgubljen zaslužek oziroma prikrajšanje za zaslužek. Ta del odškodnine pa se seveda upošteva pri ugotavljanju pogojev za denarno pomoč. Kajti ta odškodnina je namenjena za preživljanje in pokrivanje vseh izdatkov, ki bi jih tožnik sicer plačeval iz plače. Glede na prejeto odškodnino, tožnik ni brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, saj je prejemke dobil v kapitalizirani obliki, zato ni upravičen do pomoči kot edinega vira preživljanja (70. člen samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic), posledično pa glede na določbo 79. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic tudi nima pravice do plačila oziroma doplačila oskrbnih stroškov v socialnem zavodu.

Sodišče še dodaja, da lahko odloča le v skladu z določbami zakona o upravnih sporih, ki točno določa, kako lahko sodišče odloči v upravnem sporu, zato predlaganih odločitev sodišče ne bi moglo sprejeti, če tudi bi bila tožba utemeljena.

Glede na obrazloženo je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).