VSRS Sodba U 425/93

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo urbanističnega inšpektorja urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 22.6.1992, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da morata v roku trideset dni po prejemu odločbe odstraniti gospodarsko stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 9,2 x 19,7 m, s pritličjem, I. nadstropjem in mansardo z dvokapno streho, ki sta ga zgradila na zemljišču parc.št. 2407/8 in 2409 brez lokacijskega dovoljenja in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača pritožbene ugovore, da sporni objekt ne leži v celoti v območju, kjer gradnja ni dovoljena, in da bi zato prvostopni organ moral ravnati v skladu s 74. oz. 75. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Poudarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da dela zemljišč parc.št. 2407/8 in 2409, na katerih sta tožnika zgradila gospodarsko stanovanjski objekt, ležita v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V 1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88) v območju urejanja VG 1/1, v katerem so prepovedani vsi gradbeni posegi (61. člen odloka). To je prvostopni upravni organ ugotovil s primerjanjem lege spornega objekta oz. kopije katastrskega načrta z vrisanim objektom in grafične priloge navedenega odloka, ki je po 3. členu tega odloka njegov sestavni del.

Tožnika v tožbi ponavljata ugovore iz pritožbe in navajata, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega zakona. Poudarjata, da jima je bilo za gradnjo garaže-drvarnice na prizadetih zemljiščih izdano urbanistično potrdilo dne 21.8.1989, ki ne bi bilo izdano, če gradnja na teh zemljiščih ne bi bila dovoljena. Navajata, da jima upravni organ prve stopnje ni omogočil, da bi se izjavila o grafični prilogi odloka o PUP, ki ureja prizadeto območje, o kopiji katastrskega načrta z dne 31.5.1991 ter o dopisu Mestne geodetske uprave z dne 28.1.1992. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali je "nezakoniti del objekta", ki sta ga tožnika zgradila brez oblastnih dovoljenj, sploh možno odstraniti, ne da bi se poseglo v del objekta, ki je bil zgrajen legalno, na podlagi navedenega potrdila. Navajata, da je zmotna trditev tožene stranke, da nista zgradila garaže-drvarnice po navedenem potrdilu, saj se garaža in drvarnica nahajata v objektu, ki naj bi bil predmet rušitve. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 1/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN), po kateri izda organ urbanistične inšpekcije odločbo o odstranitvi objekta na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Da dejansko stanje za uporabo navedenega urbanističnega ukrepa obstoji, izhaja iz podatkov upravnih spisov. V postopku pred izdajo odločbe prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je objekt tožnikov v celoti situiran v območju urejanja VG 1/1, kjer so po 61. členu odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V 1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88) prepovedani vsi gradbeni posegi. Na ugovore tožnikov, da jima upravni organ ni dal možnosti, da bi se izjavila o grafični prilogi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih in o kopiji katastrskega načrta z vrisanim spornim objektom, je tožnikoma pravilno odgovorila že tožena stranka, da organ urbanistične inšpekcije odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Utemeljeno je tožena stranka zavrnila tudi ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na urbanistično potrdilo iz leta 1989 za gradnjo garaže-drvarnice, glede na to, da je bilo že v postopku pred izdajo prvostopne odločbe ugotovljeno, da tožnika sploh nista gradila takega objekta na mestu priglašenih del, ampak sta gradila gospodarsko stanovanjski objekt na delih zemljišč parc.št. 2407/8 in 2409, na katerih po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu gradnja ni dovoljena.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.