VSRS Sodba U 402/93-7

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka uvedla sanacijski postopek v Ljubljanski banki d.d. Ljubljana, potem ko je Svet Banke Slovenije na 34. seji dne 12.1.1993 in na 35. seji dne 19.1.1993 obravnaval oceno finančnega stanja Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ter možnosti ekonomske upravičenosti njene sanacije in ugotovil, da je sanacija banke možna in ekonomsko upravičena.

Tožena stranka je med drugim odločila, da bo sanacijo banke izvajala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju Agencija). Ugotovila je, da znesek izgub banke v bilanci uspeha v obdobju od 1.1.1992 do 30.9.1992 znaša 15.449 mio SIT, znesek potencialnih izgub banke po stanju na dan 30.9.1992 pa 64.038 mio SIT. Zato se v breme jamstvenega kapitala banke odpiše znesek izgube v višini 15.449 mio SIT, Agencija pa prevzame potencialne izgube v znesku 64.038 mio SIT in hkrati preostali znesek jamstvenega kapitala v višini 22.723 mio SIT. Dalje je tožena stranka ugotovila višino kapitala banke po prevzemu bilančnih terjatev banke in potencialnih obveznosti banke, naložila Agenciji izdajo obveznic in določila način preverjanja ocenjenih situacij. Določila je, da z vročitvijo odločbe prenehajo funkcije vsem organom upravljanja banke, vsa pooblastila vodilnim delavcem banke, ki so jih imeli po statutu banke in pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile delno uporabljene za odpis izgube banke, deloma pa skupaj s potencialnimi izgubami banke, prenešene na Agencijo kot podrejena terjatev delničarjev banke. Imenovala je upravo banke, določila da se z uvedbo sanacijskega postopka ne spremenijo ali zmanjšajo pravice upnikov banke in sprejela določbe o veljavnosti aktov banke.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in predlaga njeno delno odpravo in sicer tistega njenega dela, ki določa, da se poleg odpisanih izgub v breme jamstvenega kapitala na sanatorja prenese skupaj s potencialnimi izgubami še preostanek jamstvenega kapitala v višini 22.723 mio SIT in v delu, kjer določa, da ustanoviteljem prenehajo vse pravice na podlagi kapitalskih vlog. Navaja, da je odločba nezakonita, ker so mu bile z njo odvzete pravice ustanovitelja na podlagi kapitalske vloge v celoti in ne samo v obsegu, kot to določata 11. in 12. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Zato ima pravni interes, da varuje zakonite pravice in aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Poudarja, da mu odločba ni bila vročena, ter da je zanjo izvedel šele iz sredstev javnega obveščanja dne 12.2.1993. Z njeno vsebino se je lahko seznanil v tridesetih dneh po objavi in tako vlaga pravočasno tožbo v skladu z določbo 1. oz. 2. odstavka 24. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da je lastnik 60.762 imenskih delnic Ljubljanske banke d.d., vpisanih v delniško knjigo, ki jo vodi banka in iz katere so razvidna lastninska upravičenja nad banko kot finančno institucijo. Meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo bistveno posegla v pridobljene pravice in lastninska upravičenja delničarjev. Vložena sredstva delničarjev-ustanoviteljev, med katere spada tožeča stranka, je tožena stranka brez zakonite podlage spremenila iz stvarnopravnih lastninskih pravic v civilnopravne kondikcijske terjatve brez upravljalskih upravičenj, oz. v podrejeno terjatev do sanatorja. Zaradi uvedbe sanacijskega postopka bo njegov položaj slabši tudi v primeru stečaja Ljubljanske banke d.d., ker bo pravico do udeležbe na stečajni masi banke lahko uveljavljal samo pri Agenciji, ki je postala odlagališče problematične aktive, ne pa tudi neposredno v sami Ljubljanski banki d.d., v katero je vložil svoja sredstva. Iz navedenih razlogov predlaga delno odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže kot prepozno in nedopustno. Navaja, da je Banka Slovenije izdala izpodbijano odločbo dne 27.1.1993 in jo vročila Ljubljanski Banki d.d. Ljubljana, ki je edina stranka v tem upravnem postopku, in tudi registrskemu sodišču. Dan vročitve odločbe stranki oz. dan vročitve odločbe sodišču (28.1.1993) je po njenem mnenju dan, ko začne teči rok za vložitev tožbe. Dne 12.2.1993 je Banka Slovenije preko sredstev javnega obveščanja obvestila zainteresirano javnost, da si odločbo lahko ogleda v njenih prostorih, za kar so imele zainteresirane osebe 30 dni časa. Ker tožeča stranka sama navaja, da je za odločbo izvedela šele 12.2.1993 iz sredstev javnega obveščanja, meni, da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe potekel vsaj 13.3.1993 in je njena tožba, ki je bila vložena šele 27.3.1993 priporočeno po pošti, vsekakor prepozna. Poleg tega tožena stranka ugovarja tudi aktivno legitimacijo tožeče stranke ter meni, da je bila stranka v tem postopku le LB in ne tudi njeni delničarji. Navaja, da zakon o upravnih sporih zelo široko opredeljuje krog oseb, ki imajo pravico tožiti v upravnem sporu in praktično omogoča popularno tožbo. Zato bi dopustitev tožbe s strani delničarjev v konkretnem primeru pomenila preširoko uporabo zakonskih določil. Zgolj kot podrejeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic na podlagi strokovne ocene finančnega stanja Ljubljanske banke d.d. Ljubljana. Delna odprava odločbe, kot to predlaga tožeča stranka, ni možna, saj bi bila z delno odpravo odločbe, ki pomeni ekonomsko gledano celoto, popolnoma izničena vsebina odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v obravnavanem primeru štelo, da je bila tožba vložena pravočasno. V smislu določb 94. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je namreč štelo, da je bila odločba tožeči stranki vročena z javnim naznanilom. Po navedeni določbi se šteje, da je bila vročitev opravljena po preteku 30-dnevnega roka, ki ga je določila sama Banka Slovenije, v katerem so se prizadete osebe lahko seznanile z izpodbijano določbo v prostorih banke. Ta rok je začel teči naslednji dan po objavi v sredstvih javnega obveščanja t.j. dne 13.2.1993 in je potekel dne 14.3.1993. Tega dne se šteje, da je bila odločba vročena tožeči stranki ter je zato šele tega dne začel teči tridesetdnevni rok za sprožitev upravnega spora. Tožbo, ki je bila vložena dne 27.3.1993 priporočeno po pošti, je zato sodišče štelo kot pravočasno.

Ker je tožena stranka ugovarjala tudi aktivno legitimacijo tožeče stranke v tem sporu, je sodišče zavzelo najprej stališče do tega vprašanja. Po določbi 12. člena zakona o upravnih sporih je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Čeprav stranki v postopku nista povsem enotni o pravni naravi delnic, obe soglašata vsaj glede tega, da je ena od funkcij delnice tudi pravica do udeležbe pri upravljanju delniške družbe. Že samo z odločitvijo o prenehanju pravic ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog (točka V. izpodbijane odločbe) pa je tožena stranka posegla v pravice tožeče stranke in ima ta zato, če meni, da je bila s tem njena pravica kršena, možnost sprožiti upravni spor. Zato je tožeča stranka v tem sporu lahko po mnenju sodišča aktivno legitimirana tudi v primeru, če ne bi mogli govoriti o kršenju njene neposredne osebne koristi zaradi med strankama spornega vprašanja, ali gre pri delnicah za lastninsko pravico ali ne. Ne glede na mnenje tožene stranke, da zakon o upravnih sporih zelo široko opredeljuje krog oseb (in zato ni uporabljiv v postopkih delniških družb), ki lahko tožijo v upravnem sporu, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, ni možno omejiti števila potencialnih tožnikov, ker mora pač vsem, ki menijo, da jim je kršena njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist, v enem ali drugem postopku biti zagotovljeno ustrezno sodno varstvo.

Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZPSS) v 3. členu določa, da se sanacijski postopek v banki lahko uvede, kadar izgube in potencialne izgube zaradi rizičnosti naložb in aktivnih izvenbilančnih postavk predstavljajo več kot 50% zneska jamstvenega kapitala banke. Iz ocene finančnega stanja Ljubljanske banke d.d., Ljubljana ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije z dne 11.1.1993 je razvidno, da je ugotovljen celo negativni jamstveni kapital v višini 20.991 mio SIT. To pa pomeni, da izgube in potencialne izgube predstavljajo celo več kot 50% zneska jamstvenega kapitala, s tem pa so bili izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo sanacijskega postopka v banki. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je guverner tožene stranke izdal najprej sklep o uvedbi postopka za oceno finančnega stanja banke po določbi 2. odstavka 7. člena navedenega zakona, nato pa je ob upoštevanju določb 8. in 9. člena tudi izdal odločbo o uvedbi sanacijskega postopka. Sanacijski postopek je bil uveden predvsem zaradi rezultatov ocene finančnega stanja, ki je pokazala, da je sanacija banke možna in ekonomsko upravičena.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbe 13. člena zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. Sanacija je bila po določbi tretje točke prvega odstavka tega člena ob upoštevanju ocene finančnega stanja banke ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije opravljena s prevzemom potencialnih izgub skupaj z ustreznim delom pasive. Pri tem ni nujno, da sta oba dela sorazmerna, saj je glede na celotno situacijo treba ugotoviti, kaj predstavlja ustrezni del. Ker je pri sanaciji vedno treba upoštevati tudi končne posledice sanacije, je tudi ocena potencialnih izgub in ustreznega dela pasive, na katerem temelji sanacija, sestavni del strokovne ocene, ki jo je tožena stranka sprejela in v skladu s tem tudi določila obseg obveznosti sanatorja.

Ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da mu je tožena stranka nezakonito odvzela pravice ustanovitelja na podlagi kapitalske vloge v celoti, in ne le v obsegu, kot to določata 11. in 12. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic. V 11. členu navedenega zakona je izrecno določeno, da mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala. Te izgube so v obravnavanem primeru bistveno presegale jamstveni kapital LB, tako da je bil ugotovljen celo negativni jamstveni kapital v višini 20.991 mio SIT. Z modelom sanacije, kot izhaja iz odločitve tožene stranke in za katerega je ta menila, da je v konkretnem primeru najprimernejši, ima tožeča stranka v primeru uspešne sanacije banke, čeprav iz drugega naslova, vendarle vsaj možnost pričakovati, da dobi povrnjen del sredstev, ki jih je vložila v temeljni in s tem jamstveni kapital banke. S tem ko je banka izkazala negativni jamstveni kapital, to pravzaprav enostavno pomeni, da kapitala in s tem deleža ustanoviteljev sploh ni bilo več. V takem primeru pa ji tudi teoretično ni mogoče vzeti nečesa, česar sploh nima. Glede pravic, ki jih je kot ustanovitelj imel tožnik, je v 12. členu določeno, da z vročitvijo odločbe o uvedbi sanacijskega postopka med drugim prenehajo tudi pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, uporabljenih za odpis izgub in potencialnih izgub banke. Zaradi te zakonske določbe tudi prenehanje njihovih pravic na podlagi kapitalskih vlog ni nezakonito. Navedba tožeče stranke, da imajo delničarji pravico udeležbe na stečajni masi, je sicer pravilna, vendar v tem postopku ni pomembna, ker LB ni v stečajnem, ampak v sanacijskem postopku.

Sodišče končno še ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo ustrezno zaščitila pravice vseh upnikov banke, kar mora biti v prvi vrsti in ne glede na morebitne interese ustanovitvenega kapitala, tudi namen sanacijskega postopka banke. Ker je bilo odločeno, da se z uvedbo sanacijskega postopka in s sprejetimi ukrepi pravice upnikov banke ne zmanjšajo oziroma drugače spremenijo, je sanacija banke dobila svoj smisel in je bila nenazadnje tudi potrjena ocena o ekonomski upravičenosti takšne sanacije, kot jo v izpodbijani odločbi določa tožena stranka.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne istine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).