VSRS Sodba U 62/93

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za postavitev kontejnerja za opravljanje špedicijske dejavnosti na mejnem prehodu na parceli št. 677. Tožena stranka je namreč na podlagi zbranih podatkov zaključila, da bi opravljanje zahtevane dejavnosti na desni strani vozišča povzročalo oviranje prometa, s tem pa istočasno tudi izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Zato je menila, da so podani pogoji 12. člena zakona o nadzoru državne meje, da se dovoljenje ne izda.

V tožbi tožeča stranka navaja, da postavitev kioska na njegovi zemlji nikakor ne bi ovirala prometa na mejnem prehodu ali pa izvajanja mejne konktrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Meni, da so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji vsaj za izdajo začasnega dovoljenja za postavitev kioska za opravljanje špedicijske dejavnosti tako, da bi se ta dejavnost opravljala vsaj do sprejetja ureditvenega načrta, ki je v izdelavi. Ker tožena stranka v postopku tudi ni upoštevala določil zakona o splošnem upravnem postopku, saj tožeča stranka ni bila zaslišana kot stranka v postopku in zato ni mogla ščititi svojih interesov, meni, da so podani vsi pogoji za ugoditev zahtevku in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe, natančno pojasnjuje in obrazlaga vsebino in izrek izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 12. člena zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZNDM) je za gradnjo ali postavitev objekta in naprav na mejnem prehodu potrebno dovoljenje republiškega organa za notranje zadeve. Dovoljenje se ne izda, če bi objekt ali naprava ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je tožena stranka ugotovila, da bi opravljanje špedicijske dejavnosti na predlagateljevi parceli št. 677, ki leži na desni strani vozišča povzročalo oviranje prometa, ki se odvija preko državne meje. Tako oviranje prometa pa bi pri oddaljenosti do državne meje, kakor jo je ugotoviti v tožnikovem primeru, zanesljivo oviralo tudi izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Zato je tožena stranka upravičeno zavrnila zahtevo za izdajo dokumenta, na podlagi katerega bi lahko tožnik opravljal špedicijsko dejavnost na svoji parceli in je zavrnitev v skladu z določbo 2. odstavka 12. člena zakona o nadzoru državne meje.

Sodišče ugotavlja, da je sicer upravičena predlagateljeva navedba o kršenju določb zakona o splošnem upravnem postopku s strani tožene stranke, ki tožeče stranke pred izdajo odločbe ni zaslišala in ji s tem ni dala možnosti za pojasnitev njenih stališč. Vendar pa po mnenju sodišča tudi zaslišanje tožeče stranke ne bi moglo v ničemer spremeniti ugotovitve, da bi opravljanje špedicijske dejavnosti na njegovi parceli oviralo promet, s čimer bi bilo tudi ovirano izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Zato zaslišanje stranke v nobenem primeru ne bi moglo vplivati na izdajo odločbe tako, da sicer kršenje določb zakona o splošnem upravnem postopku v konkretnem primeru ni bilo takšnega značaja, da bi lahko povzročilo ugoditev zahtevku in odpravo odločbe tožene stranke.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).