VSRS Sodba U 1168/92-6

Tožba se zavrne.

Prvostopni upravni organ je zavrnil priglasitev tožeče stranke za poslovni čas okrepčevalnice, od ponedeljka do petka v času od 7 do 23 ure in ob sobotah od 7 do 23 ure. Lokal bi naj bil ob nedeljah in praznikih zaprt. Poslovni čas je določil od 7 do 20 ure pozimi, poleti pa od 7 do 21 ure. Tožena stranka je pritožbo zoper takšno odločbo zavrnila. Ugotovila je, da je podjetje res registrirano za opravljanje gostinske dejavnosti, vendar to velja le za dejavnost iz odločbe, ki jo je izdal upravni organ občine. Ne velja pa to za poslovno enoto "...". V skladu z odločbo tržnega inšpektorja z dne 16.12.1991 je navedeni obrat okrepčevalnica. Krajevna skupnost občine ni nasprotovala priglašenemu poslovnemu času, če lastniki lokalov pridobijo soglasje stanovalcev v soseščini stanovanjsko - poslovnih objektov. Zaradi tega je upoštevati določbe 7. odstavka 12. člena odloka o poslovnem času, ki določa poslovni čas za okrepčevalnice pozimi do 20. ure, poleti do 21. ure. Daljši poslovni čas bi bil dovoljen le na podlagi izrecnega soglasja krajevne skupnosti. Takšno soglaje pa ni bilo dano. Dogovor stanovalcev o podaljšanju obratovalnega časa ni bil dosežen.

V tožbi je tožeča stranka predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Krajevna skupnost je sprejela sklep z dne 27.2.1992, iz katerega izhaja, da ne nasprotuje podaljšanju obratovalnega časa lokala, če lastniki lokalov pridobijo soglasje stanovalcev. Ta sklep so upravni organi različno razlagali tudi tako, da je Sekretariat za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine lokalu, ki je v soseščini tožeče stranke, dal dovoljenje za obratovalni čas do 22. ure. Tožeča stranka res ni dobila ustreznega soglasja stanovalcev. Odlok o poslovnem času ne določa, da bi krajevna skupnost lahko prenašala soglasje na stanovalce.

Tožba ni utemeljena.

Poslovni čas gostinskih obratov v mestu je urejen z odlokom o poslovnem času (Uradni list SRS, št. 11/89). Obrat tožene stranke je okrepčevalnica, kar pomeni, da je treba poslovni čas v tem lokalu določiti po 7. alinei 12. člena navedenega odloka. Ta določa, da se poslovni čas za okrepčevalnice in slaščičarne določi: med 7 in 22 uro najmanj 8 ur dnevno: v stanovanjskih naseljih, izven ožjega središča mesta poleti do 21 ure in pozimi do 20 ure, v dogovoru s krajevno skupnostjo pa lahko tudi dlje; kolikor poslujejo v sestavi trgovine, je njihov poslovni čas enak kot za trgovino. Izven okvirov navedene določbe urejeni poslovni čas je dovoljeno podaljšati le v dogovoru s krajevno skupnostjo oziroma z njenim soglasjem. Pogojno, na pridobitev stanovalcev vezano soglasje ni akt, na katerega napotuje navedena določba odloka. Dogovor s krajevno skupnostjo bi tožeča stranka morala skleniti, da za priglasitev poslovnega časa izven okvirov, ki jih določa navedeni člen odloka, ne bi bilo ovir. Sklep sveta krajevnih skupnosti z dne 27.2.1992 je pogojen. Krajevna skupnost v načelu ni nasprotovala podaljšanju poslovnega časa gostinskih lokalov, vendar s pogojem, če si lastniki lokalov pridobijo soglasje stanovalcev. Glede na določbo 7. alinee 12. člena odloka o poslovnem času je zaradi vsebine omenjenega sklepa sveta krajevne skupnosti šteti, da tožeča stranka ni sklenila dogovora za podaljšanje poslovnega časa. Glede na to je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa.

Sodišče je moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo zavrniti.