VSRS Sodba U 850/93

Zahteva za sodno varstvo se zavrže.

Tožeča stranka je dne 8.7.1993 vložila tožbo zoper Republiško volilno komisijo zaradi "ugotovitve prenehanja mandata in razveljavitve potrdil o izvolitvi." V tožbi navaja, da je z vlogo z dne 26.4.1993 naslovljeno na več organov države - med njimi tudi na toženo stranko - seznanila naslovnike, da je prišlo do prekinitve mandatnega razmerja in s tem do ugasnitve mandatov v Državnem zboru Republike Slovenije, dvema poslancema. Ta poslanca sta bila izvoljena na listi tožeče stranke in ker sta (skupaj z drugimi osebami) ustanovila novo stranko, sta s tem prekinila mandatno razmerje s svojim mandantom in jima je zato mandat ugasnil. O vprašanju, kdaj so podani pogoji za izgubo mandata, odloča sodišče. Zato predlaga, da sodišče razsodi tako, da: "1/ ugotovi se, da sta mandata obeh poslancev, pridobljena na listi Zelenih Slovenije na volitvah dne 6.12.1992, prenehala veljati; 2/ potrdili o izvolitvi, ki ju je izdala Republiška volilna komisija se razveljavita in s tem v zvezi tudi sklep Državnega zbora, s katerim je sprejel poročilo Republiške volilne komisije, v delu, ki se nanaša na poslanca". Kot pravno podlago za ta svoj zahtevek tožeča stranka navaja 2. odstavek 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku, zakon o upravnih sporih ter 157. člen ustave.

Ker je navedeno tožbo sodišče ocenilo kot nepopolno, nerazumljivo in protislovno, je na podlagi določbe 29. člena zakona o upravnih sporih pozvalo tožečo stranko, da naj pomanjkljivosti odpravi, predvsem pa se naj izjavi, kateri akt in na kakšni pravni podlagi ga izpodbija in ali gre za tožbo zoper upravni akt oziroma zaradi molka upravnega organa ali za zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic po 66. členu zakona o upravnih sporih. V pisni vlogi z dne 30.11.1993 je tožeča stranka sodišču sporočila, da je pravni temelj tožbe samo zadnji stavek 157. člena ustave. Navaja, da je Republiška volilna komisija sodni organ sui generis, ki je neodvisna pri svojem delu in da glede možnih sporov v zvezi z volilno pravico oziroma ravnanjem poslancev ni druge pravne poti kot tiste, ki je določena kot posebno sodno varstvo v zadnjem stavku 157. člena ustave. Potrdili Republiške volilne komisije, ki se nanašata na oba poslanca v zvezi z njunim ravnanjem - ustanovitev nove politične stranke - posegata v ustavno pravico posameznika oziroma posameznikov, to je v določbo 44. člena ustave. Po tej določbi ima vsak državljan pravico, da po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri opravljanju javnih zadev. S tem, da sta poslanca ustanovila drugo politično stranko, sta prekinila mandatno razmerje s stranko, ki ju je poslala v parlament. Na strani obeh poslancev gre za verolomno - goljufivo dejanje. Volilci so opeharjeni in s tem je izigrana njihova ustavna pravica sodelovati pri upravljanju javnih zadev, ker nimajo predstavnika, ki so ga kandidirali in izvolili. Tožeča stranka vztraja pri že navedenem tožbenem predlogu iz točke 1/, tožbeni predlog iz točke 2/ pa spremninja tako, da se glasi: "potrdili o izvolitvi, ki ju je izdala Republiška volilna komisija in se nanašata na oba poslanca, se razveljavita."

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je potrdili o izvolitvi obeh poslancev izdala na podlagi 98. člena zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92). Potrdilo o izvolitvi ni individualni upravni akt, je samo listina in dokazno sredstvo o pridobitvi mandata z izvolitvijo, ki ga mora izvoljeni kandidat predložiti v Državnem zboru, da mu le-ta lahko na podlagi ugotovititev Republiške volilne komisije, vsebovanih v poročilu o izidu splošnih volitev, potrdi mandat kot to določa 7. člen zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92), s čimer začne poslanec izvrševati poslanski mandat. Mandata prizadetih dveh poslancev je Državni zbor potrdil dne 23.12.1992. Skladno z določbami 9. člena zakona o poslancih jima lahko preneha mandat samo v primerih, navedenih v 1. odstavku istega člena in sicer z ugotovitvijo Državnega zbora. Med razlogi za prenehanje mandata ni naveden razlog prestopa iz ene politične stranke v drugo, saj članstvo v katerikoli politični stranki ni pogoj za pridobitev ali izgubo pasivne volilne pravice. O vlogi tožeče stranke z dne 26.4.1993 je dne 5.5.1993 razpravljala mandatno imunitetna komisija Državnega zbora in sprejela naslednji sklep: "Mandati so potrjeni v skladu s predpisi ter zato komisija v skladu s 1. in 3. odstavkom 82. člena ustave Republike Slovenije in 9. členom zakona o poslancih ne vidi razlogov, da bi ponovno razpravljala o mandatih poslancev." Glede na navedeno tudi Državni zbor o zadevi ni odločal oziroma ni sprejel ugotovitve o prenehanju mandata obeh poslancev. Ker Državni zbor ni sprejel odločitve o prenehanju mandata, tudi Republiška volilna komisija ni odločala o nadomestitvi poslancev, kot to določa 17. člen zakona o volitvah v Državni zbor.

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo iz naslednjih razlogov:

Glede na izjavo tožeče stranke v njeni vlogi z dne 30.11.1993, je sodišče tožbo tožeče stranke obravnavalo kot zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic po 66. členu zakona o upravnih sporih. Navedeni predpis določa, da "o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic odloča, če je bila takšna svoboščina in pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo, sodišče, ki je pristojno za upravne spore; pri tem uporablja smiselno določbe tega zakona." Po mnenju sodišča ta predpis ni v neskladju z določbo drugega (zadnjega) odstavka 157. člena ustave, ki jo tožeča stranka navaja kot pravno podlago za svojo vlogo in po kateri "če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika." Predpogoj za vložitev take zahteve za sodno varstvo je torej obstoj (dokončnega) posamičnega akta, s katerim se kršijo ustavne pravice posameznika.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni navedla posamičnega akta, s katerim bi se naj kršile z ustavo zajamčene svoboščine in pravice oziroma s katerim bi se naj posegalo v ustavne pravice posameznika. Tožeča stranka namreč kot akt, s katerim naj bi se posegalo v ustavne pravice posameznika, navaja potrdili, ki ju je Republiška volilna komisija, po volitvah, izdala prizadetima poslancema. Toda iz celotne vsebine vloge tožeče stranke (tožbe in poprave tožbe) je razvidno, da tožeča stranka ne osporava zakonitosti izdaje teh potrdil navedenima poslancema na podlagi ugotovitve izida volitev. Iz vsebine vloge tožeče stranke kot tudi njenega predloga izhaja, da tožeča stranka meni, da je potrebno ti potrdili razveljaviti, ker je navedenima poslancema prenehal veljati mandat zaradi njunega ravnanja po volitvah - ustanovitve nove politične stranke. Zato tožeča stranka tudi postavlja kot prvi predlog, da se naj ugotovi, da je navedenima poslancema prenehal veljati poslanski mandat. V zvezi s tem je potrebno tožeči stranki pojasniti, da se poslanski mandat ne pridobi na podlagi potrdila Republiške volilne komisije, temveč s potrditvijo poslanskega mandata, ki jo opravi Državni zbor (3. odstavek 82. člena ustave). Državni zbor potrdi poslanske mandate na prvi seji po izvolitvi. Če poslanski mandat ni potrjen se šteje, da kandidat ni bil izvoljen za poslanca (1. odstavek 7. in 2. odstavek 8. člena zakona o poslancih). Enako kot se poslanski mandat ne pridobi z izdajo potrdila o izvolitvi, tudi ne preneha z raveljavitvijo potrdila. Mandat lahko poslancu preneha le, če je izpolnjen eden izmed taksativno naštetih razlogov v 9. členu zakona o poslancih. Med temi razlogi ni naveden prestop poslanca v drugo politično stranko. Kdaj so izpolnjeni pogoji za prenehanje mandata tudi ne odloča sodišče, kot to meni tožeča stranka v tožbi in tudi ne Republiška volilna komisija, zoper katero je tožeča stranka sprožila upravni spor po 157. členu ustave. Zakon o poslancih izrecno določa, da poslancu preneha mandat z dnem, ko Državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi za prenehanje mandata (2. odstavek 9. člena). Takega sklepa pa Državni zbor glede obeh poslancev ni sprejel. Zato tožeča stranka ne more posredno, preko zakonito izdanega potrdila o izvolitvi poslancev zahtevati razveljavitve mandata oziroma to potrdilo ni posamični akt v smislu 66. člena zakona o upravnih sporih.

Iz navedenih razlogov je vloga tožeče stranke kljub "popravi tožbe" po oceni sodišča v tolikšni meri nerazumljiva, protislovna in nepopolna, da je ni mogoče obravnavati kot zahteve za sodno varstvo po 66. členu zakona o upravnih sporih oziroma po 2. odstavku 157. člena ustave Republike Slovenije. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 29. člena zakona o upravnih sporih vlogo tožeče stranke zavrglo kot neprimerno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).