VSRS Sodba U 944/92

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 1.10.1992.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, da pa dejansko živi in dela v tujini (v ZR Nemčiji). Ker tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je zavrnila njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da že od leta 1974 živi v ..., kjer je lastnik stanovanjske hiše, da ima družino, ženo in dva otroka. To, da je prisiljen delati in služiti kruh za svojo družino, da je samohranilec in da je žena nezaposlena, še ni podlaga za sklep, da stalno ne živi na naslovu stalnega prebivališča. Vsa ta leta, od kar je zaposlen v tovarni v Nemčiji, stalno tedensko prihaja domov za vikend, vse praznike in dopuste. Tožbi prilaga fotokopijo svoje potne listine, iz katere je mogoče razbrati, kako pogosto se vrača domov k družini. Pojasnjuje, da s svojimi sredstvi skrbi za nepremičnine in premoženje, ki ga ima v Sloveniji, kjer tudi plačuje davke. Dejstvo je, da stalno živi ves čas od leta 1974, od kar je kupil hišo, pri svojih domačih. Pripominja, da bi po takšnem razlogovanju, kot se ga poslužuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, vsi, ki sezonsko čez teden hodijo na delo izven kraja stalnega prebivališča, izgubili stalno prebivališče. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in kjub urgenci tudi ni poslala upravnih spisov.

Tožba je utemeljena.

Sodišče odloči v upravnem sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Izpodbijani akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, zato ker so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ker je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, ali ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve (1. in 2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Tožena stranka ni poslala sodišču spisov, ki se nanašajo na zadevo v roku 20 dni, ki ji ga je sodišče odmerilo v skladu z določbo 33. člena ZUS. Ta poziv sodišča je tožena stranka prejela 12.11.1992, novo zahtevo sodišča, naj pošlje spise v nadaljnjih osmih dneh, pa je prejela 18.2.1993, vendar spisov vse do danes ni poslala. Zaradi manjkajočih upravnih spisov sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

Tožena stranka izpodbijano odločbo opira na odločilno dejansko ugotovitev, da tožnik dejansko živi in dela v tujini (v ZR Nemčiji) in da dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. To ugotovitev tožnik v tožbi osporava. Toda, te odločilne dejanske ugotovitve sodišče ne more preizkusiti, ker ni upravnih spisov in zato ne more rešiti spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).