VSRS Sodba I Up 25/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 17.4.2003. To odločbo je tožena stranka izdala v izvrševanju sodbe prvostopnega sodišča, opr. št. U 1087/2001-9 z 13.3.2003, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnikov proti odločbi tožene stranke. Ta je sledila napotku sodišča, ki je v navedeni sodbi ugotovilo, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno in da ni bila razčiščena okoliščina, ali zgrajena ograja, ki se legalizira, izpolnjuje pogoje iz Odloka o pomožnih objektih Občine D., ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priglasitev del v upravnem sporu, opr. št. U 1087/2001 je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku v bistvenih točkah ugotovljeno pomanjkljivo, zato tudi ni moglo rešiti upravnega spora. Ker bo potrebno v postopku na prvi stopnji šele ugotoviti dejstva, relevantna za odločitev o stvari (verjetno bo ugotavljanje teh dejstev povezano tudi z oviro na kraju samem in glede na to, da gre za legalizacijo), se je sodišče v celoti strinjalo z odločitvijo tožene stranke, ki je v ponovljenem postopku odpravila odločbo prvostopnega organa in mu zadevo vrnila v dopolnitev postopka in v novo odločanje, saj se stanje stvari po prvotni odločitvi v tej zadevi ni v ničemer spremenilo. Zavrnilo je tožbeno trditev, da so med upravnimi spisi vsi podatki in dokazila, iz katerih je moč v celoti in nedvomno ugotoviti dejansko stanje stvari in v zadevi odločiti. Sodišče se sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka navedla za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS) in s stališčem toženke, da bo organ prve stopnje hitreje in bolj ekonomično odpravil ugotovljene pomanjkljivosti. Na odločitev o zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je odmik ograje brezpredmeten, ker gre za nadomestitev dotrajane ograje, postavljene v letu 1986, ki jo je bilo treba nujno nadomestiti zaradi odprave nevarnosti porušitve. Dejstvo namreč je, da je treba pri vsaki gradnji, za katero je potrebno pred izvedbo del pridobiti upravno dovoljenje, ugotavljati, ali so po urbanističnih oziroma gradbenih predpisih izpolnjeni pogoji za izdajo upravnega dovoljenja ali ne. Nepomembno je pri tem, ali je objekt, kot ga nameravata izvesti investitorja, že stal ali ne.

Tožeča stranka izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega spora, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS in ZPP in sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in se sodišče v pretežnem delu sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodba je pomanjkljiva zato, ker sodišče ni navedlo, katere dokaze je izvedlo in na podlagi katerih izvedenih dokazov je izdalo izpodbijano sodbo. Odgovorilo tudi ni, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče je tudi spregledalo očitno kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj sta pritožnika V. v nasprotju z ZUP šele v pritožbi navajala nova dejstva in nove dokaze, čeprav sta z dokazi razpolagala že v času odločanja organa prve stopnje. Ti dokazi se ne bi smeli upoštevati, trditve pritožnikov pa so neverodostojne in lažne in zavajajoče. Sodišče se sklicuje na nekritične navedbe tožene stranke in ne upošteva, da so bila v upravnem postopku razčiščena vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za izdajo pozitivne odločbe in za ugoditev zahtevku za priglasitev del. Tožeča stranka ne vidi nikakršne potrebe ponovnega ogleda s strani prvostopnega organa, saj za odločitev obstajajo vsa v postopku ugotovljena dejstva s predloženimi dokazi. Po določbah ZUS bi moralo sodišče raziskati in v celoti preizkusiti dejansko stanje v okviru tožbenih navedb tako, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izda zakonito in pravilno odločbo. Sodišče pa se v raziskovanje pomembnih okoliščin ni spuščalo do potrebne mere, ki bi zadostovala omenjenim zakonskim določbam.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva po upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1.

Kot je v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, izdala v izvrševanju sodbe upravnega sodišča. Pri izdaji nove odločbe je bila tožena stranka, kot je to določal 3. odstavek 60. člena ZUS, vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Iz navedene odločbe je razvidno, da je tožena stranka postopala v skladu z določbo ZUS in pri svoji odločitvi v celoti upoštevala napotke iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, št. U 1087/2001-9 z dne 13.3.2003.

Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS s tem, da sodbe ni obrazložilo in da ni navedlo odločilnih dejstev za svojo odločitev, ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je izpodbijana odločba izdana skladno z njegovo zgoraj citirano pravnomočno sodbo, na katero je vezano tudi samo in ni ponovno presojalo vprašanj, o katerih je že odločilo v prejšnji sodbi, ki je postala pravnomočna. V sodbi, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke, je ugotovilo pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja in dalo toženi stranki napotke, v kakšni smeri mora dejanske ugotovitve dopolniti pred izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato so neupoštevni pritožbeni ugovori, da je bilo dejansko stanje že pred izdajo prvostopne odločbe razčiščeno in da tožena stranka ni imela podlage za odpravo odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Odstop zadeve v reševanje prvostopnemu organu je v skladu s 3. odstavkom 251. člena ZUP in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bo organ prve stopnje hitreje in bolj ekonomično odpravil ugotovljene pomanjkljivosti v postopku. Zatrjevanjih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu sodišče prve stopnje ni storilo, saj je s tem, ko se je sklicevalo na razloge, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, upoštevalo določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu in mu zato pravilnih razlogov za odločitev ni bilo potrebno ponavljati. S kršitvijo ZUP v zvezi s pritožbo, ki sta jo vložila zoper prvostopno odločbo o priglasitvi del, pritožnika pritožbe ne moreta utemeljevati, saj gre za pritožbeno novoto, odločitev tožene stranke v zvezi s to pritožbo pa je bila že predmet presoje v prejšnjem upravnem sporu.

Tožeča stranka bo v ponovljenem postopku lahko uveljavljala vse razloge, ki jih je navajala v tožbi in v pritožbi. Ker pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, pritožbeni ugovor glede napak zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi ni dopusten in presega možne presoje v pritožbenem postopku (73. člen ZUS-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).