VSRS Sodba II Ips 396/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju toženki naložilo, da mora na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilskega kaska po Splošnih pogojih AK-92/XI s kombinacijo K tožniku plačati 2.825.225 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1995 dalje ter mu povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik svoj avtomobil z najemno pogodbo oddal stranskemu intervenientu, ki se ukvarja z rent-a-car dejavnostjo, ta pa je avto oddal D. V.. Voznik je avtomobil parkiral na parkirišču pred trgovino v Celovcu, od koder je bil avto odtujen. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je avtomobil ukradel neznani storilec. Tožnik je izpolnil svoje pogodbene obveznosti, policiji in toženki je že 6.2.1995 prijavil tatvino in tudi v nadaljevanju sodeloval s toženko. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem ničnosti posameznih določb splošnih pogojev in nato zaradi nastopa zavarovalnega primera tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo vsem razlogom prvostopenjskega sodišča in zato zavrnilo toženkino pritožbo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po podrobnem povzemanju razlogov pritožbenega sodišča revizija graja stališče tega sodišča o ničnosti določbe 2. točke drugega odstavka 4. člena (kombinacija K) Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI, po kateri niso kriti tisti primeri tatvin, vlomskih in roparskih tatvin ter protipravnih odvzemov z namenom uporabe za vožnjo, ki jih storijo sozavarovane osebe, torej v obravnavani zadevi stranski intervenient in D. V.. Svoje stališče utemeljuje z dejstvom, da je ravno pri vozilih, ki se dajejo v najem, največ škod, kar da je splošno znano dejstvo. Po mnenju revizije je preozka interpretacija splošnih pogojev, da kaznivih dejanj goljufije in zatajitve najemnikov oziroma podnajemnika ne bi bilo mogoče upoštevati niti v primeru, če bi bilo to dokazano, ker ti dejanji nista našteti v splošnih pogojih. Obe kaznivi dejanji sodita v isto podpoglavje Kazenskega zakonika in ju je treba upoštevati že zaradi načela prepovedi zlorabe pravic. Končno revizija graja še razloge pritožbenega sodišča o potrditvi dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da toženki ni uspelo dokazati obstoja kaznivega dejanja D. V.. Pri tem zatrjuje pričino predkaznovanost in druge okoliščine, zaradi katerih je po mnenju revizije skregano z zdravo pametjo upoštevati njegovo izpoved. Veliko bolj verjetno je, da je avtomobil prodal, krivdo za izginotje avtomobila pa naprtil tatovom. Zato revizija trdi, da zavarovalni primer ni nastal.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku ter stranskemu intervenientu, ki nista vložila revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Če želi revident doseči vsebinsko obravnavanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora vsaj opisno navesti, katero procesno kršitev uveljavlja in jo obrazložiti. Toženka ni označila niti zakonske formulacije uveljavljane procesne kršitve, izostala pa je tudi vsebinska konkretizacija. Le pavšalno navedene procesne kršitve revizijsko sodišče ne more obravnavati, saj na nobeno od procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti.

Z revizijo zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3) ni mogoče uveljavljati zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato mora in sme upoštevati le tista odločilna dejstva, ki jih je in kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji.

V tej zadevi je odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je avtomobil s parkirišča v Celovcu ukradel neznani storilec. Toženka je v postopku na prvi stopnji res zatrjevala, da naj bi D. V. storil kaznivo dejanje zatajitve ali kaznivo dejanje goljufije ter svoj ugovor utemeljevala z določenimi indici, vendar tega ni dokazala. Dokazno oceno o teh dejanskih okoliščinah je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo na deveti in deseti strani svoje sodbe, drugostopenjsko sodišče pa ji je pritrdilo. Revizijske trditve o neverodostojnosti D. V. so neupoštevne. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ne temelji samo na oceni verodostojnosti te priče, temveč tudi na drugih okoliščinah, ki so obširno utemeljene v razlogih njegove sodbe. V to dokazno oceno zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja niti revizijsko sodišče niti stranke v sedanji fazi postopka ne morejo posegati. Zato toženkin v reviziji poudarjeni dvom o okoliščinah izginotja avtomobila ni upošteven. Na njej je bilo dokazno breme, da v postopku na prvi stopnji dokaže tiste dejanske okoliščine, ki bi pomenile izključitev zavarovane nevarnosti, vendar ji to ni uspelo.

Ker sta sodišči ugotovili, da je šlo za dejanje tatvine, ki ga je storil neznani storilec, sta z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženkine pritožbe materialnopravno pravilno uporabili določbe zavarovalne pogodbe, 2. točke drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev za zavarovnje avtomobilskega kaska AK-92/XI in prvega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Da prav tako dejanje sodi v zavarovalno kritje v smislu navedene določbe splošnih pogojev, ki je v tej smeri povsem jasna, v postopku sploh ni bilo sporno in ni sporno niti v reviziji. Zato so odveč revizijske trditve o zmotnosti dodanih razlogov obeh sodišč o ničnosti tistih delov splošnih pogojev, ki naj bi izključevali iz zavarovalnega kritja dejanja sozavarovanih oseb, torej najemnikov ali podnajemnikov zavarovanega vozila, pa tudi o tem, ali je treba med primere iz 2. točke drugega odstavka 4. člena navedenih splošnih pogojev šteti tudi kaznivi dejanji zatajitve in goljufije. Tu revizijsko sodišče le na kratko pripominja, da so vsaj delno nelogične revizijske trditve, ki se zavzemajo za tako široko razlago navedene določbe splošnih pogojev, po kateri med naštete primere sodita tudi kaznivi dejanji zatajitve in goljufije. Gre namreč za naštevanje dejanj, ki pomenijo zavarovane nevarnosti in torej sodijo v zavarovalno kritje, ne pa za naštevanje dejanj, ki bi to kritje izključevala.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in s tem tudi njene priglašene revizijske stroške.