VSRS Sodba in sklep U 399/92

1) Tožbi ... se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 1.4.1992 odpravi. 2) Tožba ... se zavrže.

M. T. je bilo izdano dovoljenje za krčitev gozda na parc.št. 1125/5, 1125/6 in 1531/2. Pritožbo tožnikov naštetih v prvi točki izreka zoper izdano dovoljenje, je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da so za izdajo spornega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz 5. člena uredbe o urejanju posameznih razmerij iz zakona o gozdovih (Uradni list SRS, št. 31/86), saj sporno območje ureja urbanistični red in izdano je tudi lokacijsko dovoljenje.

Tožniki v tožbi navajajo, da urbanistični red za naselje ... (Uradni list SRS, št. 44/82) ne velja več, saj je že v letu 1986 bil sprejet odlok o prostorskih ureditvenih pogojih (Uradni list SRS, št. 43/86). Toda po obeh navedenih prostorskih izvedbenih aktih sporne parcele niso zazidljive, zato ni podlage za izdajo dovoljenja za krčitev gozda. Tudi lokacijsko dovoljenje je bilo odpravljeno z odločbo Ministrstva za varstvo okolja z dne 13.5.1992, ker ni bilo razčiščeno, ali je sporno zemljišče zazidljivo. Tožena stranka ni preverila, če so po sprejetih prostorskih izvedbenih aktih obravnavane parcele zazidljive. Pritožbo tožnikov je zavrnila, čeprav istočasno ugotavlja, da so spisi nepopolni in pomanjkljivosti v postopku ter nalaga organu prve stopnje dopolnitev spisov, kar je brezpredmetno ko je o zadevi že odločeno. Investitor je z gradnjo že začel, čeprav nima lokacijskega niti gradbenega dovoljenja. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

M. T. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril.

K točki 1)

Tožba ... je utemeljena.

Ko pravno podlago, na kateri temelji sporno dovoljenje za krčitev gozda, tožena stranka navaja 4. alineo 1. odstavka 5. člena uredbe o urejanju posameznih razmerij iz zakona o gozdovih (Uradni list SRS, št. 31/86). Po navedeni določbi se izda dovoljenje za krčitev gozda, če je krčitev potrebna zaradi spremembe namembnosti zemljišča, določene s planskimi akti občine oziroma s prostorskimi izvedbenimi akti ob pogoju, da so sprejeti prostorski izvedbeni akti in izdano lokacijsko dovoljenje (2. odstavek citiranega člena). Glede na te pogoje je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je ta tožbeni ugovor utemeljen. Organ prve stopnje namreč sploh ni ugotavljal, kateri prostorski izvedbeni akt ureja sporno območje. Tožena stranka sicer ugotavlja, da to območje ureja urbanistični red, ne da bi ga podrobneje opredelila, niti ne ugotavlja, ali je na njegovi podlagi možna gradnja na zemljišču parc.št. 1125/5, 1125/6 in 1531/2. Nasprotno ugotavlja, da v spisu manjkajo podatki o prostorsko izvedbenih aktih, ki se nanašajo na konkretno lokacijo. Teh aktov v spisu res ni in zato je vprašljiva sprejeta ugotovitev o tem, da sporno območje ureja urbanistični red. Zmotno je tudi stališče, da ni pomembno, če lokacijsko dovoljenje še ni pravnomočno. Nasprotno, ker učinki lokacijskega dovoljenja nastopijo šele z njegovo pravnomočnostjo, je lahko le pravnomočno dovoljenje podlaga za izdajo dovoljenja za krčitev gozda. V dopolnjenem postopku bo torej potrebno ugotoviti, kateri prostorski izvedbeni akt ureja obravnavano območje in če je na njegovi podlagi gradnja možna in če je izdano lokacijsko dovoljenje pravnomočno. Šele ob izpolnitvi obeh navedenih pogojev, bo mogoče lastniku izdati dovoljenje za krčitev gozda. Vse te ugotovitve morajo biti v odločbi ustrezno obrazložene, v upravnih spisih pa morajo biti vse listine oziroma dokazi, ki so podlaga za ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto odločitev, saj je ob eventuelni pritožbi le takšno odločbo mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena ZUP). Ker so odločilne dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi tožnikov, navedenih pod točko 1) izreka ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. K točki 2)

Tožbo ... je sodišče zavrglo.

Upravni spor sme sprožiti posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta osebna korist. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pritožbi ... niti ni iz podatkov spisa razvidno, da bi vložila pritožbo. Zato se z izpodbijano odločbo očitno ne posega v nobeno tožničino pravico ali na zakon oprto osebno korist, saj se sporna odločba nanjo ne nanaša in česa takega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Zato tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe in je iz tega razloga moralo sodišče njeno tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena ZUS. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiške predpise.