VSRS Sklep II Ips 407/2005

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Zemljiškoknjižno sodišče je najprej s sklepom z dne 12.10.2000 pod Dn. št. 1370/2000 na podlagi zastavne pogodbe z dne 23.3.1993 dovolilo vknjižbo zastavne pravice za terjatev predlagateljice v višini 6.500.000 SIT z obrestmi in stroški pri nepremičnini parc. št. 1070/569 k.o. .. S sklepom z dne 24.7.2003 pod Dn. št. 1176/2003 pa je zavrnilo ugovor udeleženke in odločilo, da ostane zemljiškoknjižni sklep v veljavi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo udeleženkino pritožbo, potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep in odredilo, da se izbriše zaznamba vložene pritožbe. Pojasnilo je, da ima pravno naravo razpolagalnega pravnega posla oziroma intabulacijske klavzule vsaka izjava, iz katere jasno in nedvomno izhaja volja lastnika nepremičnine, da dovoli tretjemu pridobitev določene pravice na njegovi nepremičnini, tej zahtevi pa ustreza določba 5. člena zastavne pogodbe.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo vseh treh sklepov, da se zemljiškoknjižni predlog zavrne. Obe sodišči sta nepravilno uporabili 3. in 4. točko prvega odstavka 86. člena za ta postopek veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - ZZK), ker nista uporabili pravnega pravila paragrafa 39 Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 (ZZK/30). Poleg tega nista uporabili prvega odstavka 43. člena za ta postopek veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90 - ZTLR).

Zahteva na kratko povzema potek zemljiškoknjižnega postopka, se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da in zakaj je treba v tej zadevi uporabiti še določbe ZZK in ne ZZK-1, pri čemer opozarja, da ZZK nima prehodnih določb o zemljiškoknjižnih dovolilih, izdanih pred njegovo uveljavitvijo. Nato povzema vsebino določb 86. člena ZZK o materialnopravnih predpostavkah za vpis, zlasti določbi 3. točke prvega odstavka navedenega člena o zahtevi za predložitev za vpis predpisanih listin ter 4. točke prvega odstavka navedenega člena o zahtevi, da utemeljenost predloga za vpis izhaja iz vsebine listine.

Na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 367. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 - SPZ) zahteva ugotavlja, da se pred njegovo uveljavitvijo veljavno sklenjeni pravni posel oziroma njegov vpis v zemljiško knjigo izvede po prej veljavnih pravilih. Zato je vsebino zastavne pogodbe z dne 23.3.1993 treba presojati po takrat veljavnih pravilih. Pridobitni način za pridobitev pogodbene zastavne pravice je bil tudi po ZTLR vpis v zemljiško knjigo, samo vsebino zemljiškoknjižnega dovolila pa je treba po oceni zahteve presojati v skladu s pravnimi pravili ZZK/30. Ta je v paragrafu 39 za zasebne listine predpisoval strogo obličnost zemljiškoknjižnega dovolila, ki je primerljiva tudi z razpolagalnim poslom iz danes veljavnega četrtega odstavka 32. člena ZZK-1 v zvezi s 23. členom SPZ. Zahteva ugotavlja, da v tretjem odstavku 5. člena zastavne pogodbe zapisano zemljiškoknjižno dovolilo ne zadošča za vknjižbo.

V nadaljevanju zahteva utemeljuje svoje stališče, da zemljiškoknjižnemu predlogu niso bile predložene vse potrebne listine. Pri tem povzema vsebino zastavne pogodbe, iz katere izhaja, da je bila posojilna pogodba sklenjena med posojilojemalcem Replast d.o.o. in banko, ki je svojo terjatev zavarovala pri zavarovalnici, ta pa je s tremi zastavitelji sklenila obravnavano zastavno pogodbo. Zastavitev pričakovane dediščine oziroma nepremičnine so zastavitelji vezali na pogoj, da bo nastal zavarovalni primer. Proti njim terjatev zastavnega upnika dospe v plačilo ob vložitvi odškodninskega zahtevka banke in v obsegu izplačane odškodnine banki.

Taka vsebina zastavne pogodbe kaže na kreditno oziroma kavcijsko hipoteko, ki se v zemljiški knjigi vpisuje v določenem znesku (maksimalna hipoteka; paragraf 14/2 ZZK/30). Vendar zemljiškoknjižnemu predlogu priložena listina ni popolna, ker manjka zlasti posojilna pogodba z banko, zavarovalna polica in dokazilo, da je nastal zavarovalni primer.

Ker je zastavna pravica akcesorne narave, za njen nastanek ne zadošča zgolj sklenitev zastavne pogodbe in njen vpis v zemljiško knjigo, ki predpostavlja ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, ampak tudi, da je nastala zastavna terjatev do zastavitelja (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Na podlagi zastavne pogodbe in brez ustreznih prilog ni mogoče zatrjevati, da je terjatev zastavnega upnika nastala. Zato je materialnopravno napačna odločitev o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice. Zahteva še dodaja, da zapis višine glavnice z "obrestmi in stroški" glede pripadkov ni niti določen niti določljiv.

Zahteva je bila vročena predlagateljici in udeleženki, vendar nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

Po uveljavitvi ZZK, ki zemljiškoknjižnega dovolila oziroma intabulacijske klavzule ni izrecno omenjal, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da s to opustitvijo zakon ni razveljavil splošnih pravil in torej ni omogočil vpisa brez razpolagalnega pravnega posla (npr. VS RS II Ips 498/98, tudi komentar ZZK, GV Založba, Ljubljana, 1998, str. 117). Pravno pravilo paragrafa 39 ZZK/30, ki je za vknjižbo zasebne lastnine zahtevalo tudi izrecno izjavo o pristanku na vknjižbo tistega, čigar pravica se utesnjuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na drugega, je še vedno veljalo in se razlagalo tako, da mora biti izjava jasna in nedvomna. Razlogi pritožbenega sodišča o tem vprašanju so materialnopravno pravilni, taka pa je tudi njegova presoja obravnavane zastavne pogodbe. Ne zahteva se namreč dobesedno točno določen zapis izjave, temveč jasno in nedvomno izjavo o pristanku prizadetega na vknjižbo. Višina posojene glavnice, obrestna mera in posojilna doba so v zastavni pogodbi opredeljeni, prav tako je natančno opredeljena nepremičnina, ki se zastavlja v zavarovanje terjatve zastavnega upnika v primeru nastopa zavarovalnega primera, v tretjem odstavku 5. člena zastavne pogodbe pa so zastavitelji izrecno pooblastili zastavnega upnika, da izvede vknjižbo zastavne pravice. Taka pogodbena določba tudi po presoji vrhovnega sodišča pomeni jasno in nedvomno izjavo zastaviteljev o njihovem pristanku na vknjižbo zastavne pravice, saj pooblastitve brez takega pristanka že po logiki same stvari sploh ne more biti. Zato je materialnopravno zmotno stališče zahteve, da navedena pogodbena določba ne zadošča za vknjižbo in da torej materialnopravni predpostavki iz 3. in 4. točke prvega odstavka 86. člena ZZK nista izpolnjeni.

Materialnopravno zmotno je tudi nadaljnje stališče zahteve v zvezi z nastankom zavarovane terjatve, ki je povezan z nastopom zavarovalnega primera (neplačilom kreditojemalca, odškodninskim zahtevkom banke zavarovalnici in izplačilom zavarovalnice banki). Res prvi odstavek 63. člena ZTLR izrecno ne govori o hipoteki kot instrumentu zavarovanja pogojnih in bodočih terjatev, vendar take hipoteke tudi ne prepoveduje. V skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava o svobodi urejanja obligacijskih razmerij so se take zastavne pogodbe sklepale že pred njihovo formalno ureditvijo v SPZ. Za zavarovanje bodočih in pogojnih terjatev je najbolj primeren instrument zavarovanja prav maksimalna hipoteka, torej taka, kot tudi sama zahteva pravilno opredeljuje v tej zadevi obravnavano hipoteko. Pravilno zato, ker je nastanek zavarovane terjatve vezan na pogoj, da nastopi zavarovalni primer. Pri maksimalni hipoteki pa je pojmovno nemogoče popolnoma določno opredeliti višino zavarovane terjatve, kot je to mogoče in kot se zahteva pri klasični hipoteki. Zadostuje že določljivost in navedba najvišjega zneska. Tem zahtevam pa obravnavana zastavna pogodba ustreza (več o tem v Komentarju SPZ pri 146. členu , GV Založba, Ljubljana 2004).

Neutemeljeno je sklicevanje zahteve na akcesornost zastavne pogodbe oziroma njeno povezanost z nastankom zavarovane terjatve. Ta odvisnost oziroma povezava je pri maksimalni hipoteki manjša in drugačna, kot pri klasični hipoteki. Drugačno razumevanje bi namreč pomenilo, da bodočih in/ali pogojnih terjatev sploh ni mogoče zavarovati z zastavno pogodbo, ker (še) ni terjatve, ki naj bi se zavarovala. Izničilo bi torej samo maksimalno hipoteko kot institut najbolj primernega zavarovanja bodočih in pogojnih terjatev, katerih višina ob dogovoru še ni znana. Ta institut se je uporabljal že pred njegovo formalno ureditvijo v 146. členu SPZ in 18. členu ZZK-1. Sodna praksa je za urejanje vprašanj v zvezi z maksimalno hipoteko uporabljala pravna pravila paragrafa 14/2 ZZK/30, za njeno vknjižbo po uveljavitvi ZZK pa je analogno uporabljala drugi odstavek 37. člena ZZK o maksimalni zaznambi vrstnega reda hipoteke (že omenjeni Komentar SPZ, sklep VSK I Cp 26/2003).

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v zvezi z vprašanjem nastanka zavarovane terjatve ni prišlo do napačne presoje materialnopravnih predpostavk iz 3. in 4. točke 86. člena ZZK. Ker so neutemeljeni tudi očitki o ne uporabi prvega odstavka 63. člena ZTLR in pravnega pravila paragrafa 39 ZZK/30, je na podlagi 378. člena, četrtega odstavka 384. člena in drugega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku odločilo kot v izreku tega sklepa.