VSRS Sklep I R 115/2004

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča za odločanje o pritožbi tožnice v tem postopku se zavrne.

Med pravdnima strankama je bil pri Okrajnem sodišču v Piranu v teku pravdni postopek zaradi plačila odškodnine 1,500.000,00 SIT s pripadki za škodo, ki naj bi jo tožnici po njenih trditvah povzročil toženec v svojstvu gradbenega inšpektorja z zlorabo javnih pooblastil. Postopek na prvi stopnji je bil zaključen z izdajo zavrnilne sodbe z dne 8.9.2004, zoper katero se je tožnica pritožila in v pritožbi predlagala določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča za odločanje o njeni pritožbi, hkrati pa tudi določitev drugega stvarno pristojnega okrajnega sodišča za nadaljnje postopanje v tej zadevi.

Tožnica se v oporo predlogu za delegacijo sklicuje na številne in dolgotrajne postopke pred Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrožnim sodiščem v Kopru in Višjem sodiščem v Kopru zaradi njenega spora z družbo A. d.o.o., K. in njenim direktorjem, v katerih je bila in je še spričo dejstva, da ni domačinka in Slovenka, po njenem prepričanju vselej obravnavana izrazito diskriminatorno. To naj bi bilo razvidno iz vrste zadev, v katerih je vrhovnemu sodišču že predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v teh zadevah, pri čemer je bilo v več primerih takemu njenemu predlogu tudi že ugodeno. Po tožničinih izkušnjah je lokalna povezanost v tem okolju vplivnih posameznikov, še posebej iz vrst oblastnih organov, sorodstveno in tudi sicer izjemno močna in prepletena. Za to območje pristojna urbanistična in gradbena inšpekcija se je od vsega začetka v tožničinem sporu z družbo A. d.o.o. izrazito postavila na stran slednje in zoper tožnico, tak pristop pa je značilen tudi za sodišča v Piranu in Kopru v več kot desetletnem pravdanju med njima. Vzorčni primer za to je po mnenju tožnice postopanje prav sodnice B. B., ki je v zadevi pod opr. št. P 332/99 izdala zamudni sklep zoper sedanjo tožnico v nasprotju s pravili procesnega prava in izrazito pristransko. Sodišče v Piranu je družbi A. d.o.o. tudi omogočilo vknjižbo in celo etažno delitev njene "črnogradnje" kljub zakonski prepovedi in izdanim začasnim odredbam v zavarovanje na to nepremičnino najetega kredita v višini 1,5 milijona DEM, Okrajno sodišče v Piranu ter Okrožno in Višje sodišče v Kopru pa v desetih letih niso mogla ali niso hotela razrešiti sporov, ki jih je zanetila tožničina nasprotnica s protipravnim ravnanjem in tožnici na ta način povzročila ogromno škodo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi v tem postopku izpodbijano sodbo po prepričanju tožnice sprejelo že vnaprej in je tako tožnica po vsem obrazloženem utemeljeno izgubila zaupanje v sodišča na območju Pirana in Kopra, zaradi česar se zavzema za ugoditev njenemu predlogu.

Predlog ni utemeljen.

Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v pravdnem postopku je urejena z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in pravdne stranke mimo teh določb ne morejo izbirati sodišča. Pristojnosti morajo biti vnaprej določene, da se vedo ravnati stranke in sodišče. Tudi pogoji za sicer izjemno predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu. Po določbi 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Že iz doslej povzetega besedila navedene zakonske določbe izhaja, da v obravnavanem primeru delegacija pristojnosti sodišča prve stopnje v stadiju postopka, ko je ta bil na prvi stopnji z izdajo sodbe že zaključen, ni možna. Spričo tega dejstva je bilo odločanje o tožničinem predlogu nujno omejeno le na tisti del, ki se nanaša na predlagano določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča za odločanje o njeni pritožbi zoper v postopku na prvi stopnji že izdano sodbo.

Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Da bi se postopek laže opravil pred drugim sodiščem druge stopnje, tožnica ne zatrjuje. Zato je bilo treba presoditi, ali je razloge, ki jih v predlogu navaja tožnica, mogoče opredeliti kot "druge tehtne razloge" v pomenu določbe 67. člena ZPP. Obširnim razlogom, ki jih tožnica ponuja v oporo svojemu predlogu, je skupna misel o diskriminatornem in pristranskem obravnavanju nje kot stranke v domala vseh postopkih pred sodišči v Piranu in Kopru. Tako svoje prepričanje utemeljuje tožnica s številnimi trditvami, ki jih je vrhovno sodišče presojalo po posamičnih sklopih glede na njihovo vsebinsko povezanost. Kolikor se tožnica v oporo zatrjevanemu diskriminatornemu obravnavanju kot stranke, ki ni domačinka in Slovenka, v postopkih zaradi sporov z družbo A. d.o.o., K. kot nasprotno stranko sklicuje na vrsto zadev, v katerih je vrhovnemu sodišču že predlagala delegacijo pristojnosti in na njeno doslejšnjo uspešnost s temi predlogi že v več primerih, ji je treba odgovoriti, da veliko število zgolj vloženih tovrstnih predlogov še ne potrjuje utemeljenosti njenega prepričanja, pri čemer obstoj tega razloga kot razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v doslej obravnavanih predlogih tožnice v pravdnih postopkih, na katere se sklicuje, ni bil ugotovljen. Tudi nadaljnja trditev tožnice o vsestranski povezanosti vplivnih posameznikov iz vrst lokalnih oblastnih organov ne more biti upoštevna kot tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (druge stopnje) v pomenu določbe 67. člena ZPP vse dotlej, dokler ne presega ravni zgolj tožničine domneve. Tožnica se v oporo utemeljenosti te svoje domneve sicer sklicuje na dogajanja v številnih drugih upravnih in sodnih postopkih, v katerih je po njenem mnenju prihajalo do nezakonitosti in pristranskega obravnavanja tožnice vselej v njeno škodo, vzorčni primer takega postopanja pa naj bi bilo ravnanje prav sodnice B. B., ki je v drugem postopku izdala zoper sedanjo tožnico zamudni sklep v nasprotju s procesnimi pravili, v tem postopku pa že vnaprej sprejela sodbo, ki jo tožnica izpodbija s pritožbo - čemur dodaja tožnica še vsem sodiščem v Piranu in Kopru (torej tudi Višjemu sodišču v Kopru) namenjen očitek, da v desetih letih niso mogla ali niso hotela razrešiti sporov, ki jih je zanetila tožničina nasprotnica (družba A. d.o.o., K.) s protipravnim ravnanjem in s posledico nastanka ogromne škode tožnici. Vendar je treba tožnici pojasniti, da je odločanje o predlogu za delegacijo omejeno le na preizkus obstoja razlogov iz 67. člena ZPP, v okvir katerega ne spada preverjanje utemeljenosti sklicevanja na domnevne napake in nezakonitosti v postopku (v tem ali celo v drugih postopkih), za odpravo katerih ima stranka na voljo prav v ta namen predvidene pravne poti oziroma pravna sredstva. To velja tudi za očitek pristranskega obravnavanja tožnice, ki je lahko podvržen presoji le v okviru predloga za izločitev sodnika (70. člen ZPP) kot instituta, namenjenega zagotovitvi nepristranskosti sojenja, saj je lahko pristran le posamezni in konkretni sodnik, ne pa sodišče ali celo kar vsa sodišča na nekem območju. Vse to velja še posebej za obravnavan primer, ko je bilo odločanje o pogojih za prenos pristojnosti glede na stadij postopka nujno omejeno le na pristojnost sodišča druge stopnje in zato tudi iz tega razloga ne terjajo odgovora tisti tožničini očitki, ki se nanašajo na ravnanje in odločanje v tem in v drugih dosedanjih postopkih pred sodiščem (sodišči) prve stopnje.

Tako preostane presoji podvržen kot morebitni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča le še tožničin očitek (tudi) Višjemu sodišču v Kopru, da v desetih letih ni moglo ali ni hotelo razrešiti sporov, ki jih je s protipravnim ravnanjem zanetila tožničina nasprotnica in kar je privedlo do velikega oškodovanja tožnice. Vendar tudi za ta očitek velja, da ima s trajanjem postopka nezadovoljna in zaradi tega oškodovana stranka na voljo prav za take primere predvidene druge pravne poti in postopke in da tudi to torej ne more biti hkrati še drug tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Ker se po obrazloženem izkaže, da tehtni razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno (višje) sodišče, niso podani, je bilo treba predlog tožnice zavrniti.