VSRS Sklep II Ips 476/2003

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo skupaj 1,250.000 SIT (od zahtevanih 2,300.000 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2000 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in terja od revizijskega sodišča, da v celoti ugodi njeni reviziji in njenemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala plačilo nepremoženjske škode v višini 2,200.000 SIT in premoženjske škode v višini 100.000 SIT. Sodišči sta prisodili za poplačilo nepremoženjske škode znesek 1,200.000 SIT in za poplačilo premoženjske škode 50.000 SIT. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode je drugačna (samostojna) kot glede zahtevka za plačilo premoženjske škode. Zato sta tudi različni vrednosti spornega predmeta: enaki višini denarnega zahtevka posebej za nepremoženjsko in posebej za premoženjsko škodo (primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP). V revizijskem postopku je tako sporno še 1,000.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 50.000 SIT za premoženjsko škodo. Noben izmed zahtevkov ne presega revizijsko dovoljene vrednosti.

Revizija zato ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišča zavreči (377. člen ZPP).