VSRS Sklep II Ips 21/2002

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 262.828 SIT z obrestmi. Ta znesek je tožeča stranka izplačala na podlagi kasko zavarovanja lastniku vozila, ki ga je upravljal in poškodoval toženec dne 17.2.1996. Tožeča stranka ni izrecno zatrjevala, da bi toženec vozil pod vplivom alkohola, zapustitev kraja prometne nesreče pa samo ob sebi še ne pomeni, da je bil pod vplivom alkohola in da se je skušal izogniti ugotavljanju le-tega. Tako ni izgubil zavarovalnih pravic.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je treba splošne pogoje tožeče stranke razumeti tako, da kritnih pravic voznik ne izgubi, če nesreče ne javi policiji, temveč le, če se izmakne preiskavi alkoholiziranosti. Izmikanja pa tožeča stranka ni dokazala.

Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker niso bile pravilno uporabljene določbe 2d točke prvega odstavka 10. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 24. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI Zavarovalnice Triglav d.d. (v nadaljnjem besedilu:

splošni pogoji) v zvezi z določbami o zavarovalni pogodbi, posebej tretjega odstavka 902. člena in 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ob določbi 2d točke prvega odstavka 10. člena splošnih pogojev je ključno in odločilno dejstvo, ali je tožnik s tem, da je odšel s kraja prometne nesreče, kakorkoli ravnal v smeri pogodbeno dogovorjenih obveznosti, ki jih je dolžan izpolniti, če naj ohrani zavarovalne pravice. Zavarovalnica objektivno nima možnosti dokazovati alkoholiziranosti svojih zavarovancev. Zato je treba določila pogojev razlagati v smislu dolžnosti zavarovanca, da omogoči preiskavo oziroma (zagotovi) možnost ugotavljanja alkoholiziranosti in obratno, opuščanje dejanj v tej smeri pomeni izmaknitev preiskavi oziroma možnosti, da se ugotavlja njegova alkoholiziranost. Med pogodbeno dogovorjene obveznosti zavarovanca spada tudi zaveza ukrepanja po 3. točki prvega odstavka 24. člena splošnih pogojev. Šele takšna pogodbeno dogovorjena in aktivna ravnanja toženca bi pomenila izpolnitev skrbnosti kot pogodbene stranke in s tem zagotovitev zavarovalnih pravic. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Toženec v odgovoru na zahtevo poudarja, da je pustil vozilo na kraju dogodka in s tem morebitnim oškodovancem omogočil relevantne podatke. Če v prometni nezgodi z drugim udeležencem ni potrebno iskati posredovanja PP, tudi za konkreten primer ne morejo veljati strožja pravila. Zgolj domneva alkoholiziranosti, češ da organi pregona o nezgodi niso bili obveščeni, ne more biti opravičljiva podlaga za regresni zahtevek.

Tožeča stranka na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva je utemeljena.

V splošnih pogojih, ki so pravna podlaga razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, v obravnavanem primeru pa tudi med zavarovalnico kot tožnico in voznikom zavarovanega vozila kot tožencem, je, kar zadeva obravnavani primer, določena izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec kot voznik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod takšnim vplivom, če se po nesreči izmakne možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti (2d točka prvega odstavka 10. člena). Ti pogoji nadalje določajo, da mora zavarovanec o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi prometne nesreče takoj obvestiti policijo (3. točka prvega odstavka 24. člena), zavarovalnica pa lahko zahteva dokazilo, da je zavarovanec v primeru, ko je bil dolžan o nastanku zavarovalnega primera obvestiti policijo, to tudi storil (drugi odstavek 24. člena). Iz teh določb (pogodbenega prava) sledi zavarovančeva dolžnost obvestiti o prometni nesreči policijo, ki lahko na zakonsko predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol ali kaže znake alkoholnih motenj (209. člen v času obravnavanega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 11/91). To je tudi edini način, kako lahko zavarovalnica ugotavlja alkoholiziranost svojih zavarovancev ob zavarovalnih primerih. Logično je nadaljnje sklepanje, da spada v pogodbeno kategorijo "izmakniti se možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti" primer, ko kdo, ki ima možnost, ne izpolni dolžnosti obvestitve o prometni nesreči. S tem se namreč izmakne možnosti ugotavljati alkoholiziranost.

Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč se izkaže kot pravilno stališče zahteve, da se toženec, ki je imel možnost telefonično obvestiti policijo o prometni nesreči, pa tega ni storil, izmaknil možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Ta okoliščina pomeni, da mora toženec kot takratni voznik pod vplivom alkohola povrniti zavarovalnino, ki jo je tožnica kot zavarovalnica plačala zavarovancu (3. točka drugega odstavka 10. člena splošnih pogojev).

Nižji sodišči sta po povedanem nepravilno uporabili pogodbeno pravo. To je narekovalo ugoditi zahtevi in razveljaviti izpodbijani sodbi ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču, da jo bo obravnavalo še v delu, ki zadeva višino tožbenega zahtevka, ki ji je toženec tudi ugovarjal (drugi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku).