VSRS Sodba II Ips 340/2001

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 7.900.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je okvara živca na levi nogi neposredna posledica operacije levega kolka, ki jo je opravila tožena stranka 16.10.1980, ko je bil tožnik star 9 let.

Zaradi ugotovljene okvare ima tožnik sedaj 4 cm krajšo nogo in tako imenovano petelinjo hojo. Ugovor tožene stranke o zastaranju odškodninske terjatve je zavrnilo, ker je ocenilo, da zastaranje ni moglo pričeti teči in se tudi ne izteči, preden ni tožnik spoznal, da je okvara živca dokončna in nepopravljiva. To pa se je prepričal šele decembra 1991 na pregledu v Trstu, ko so mu pojasnili, da mu dodatna operacija ne bo pomagala. Do takrat ga zdravniki niso seznanili z dokončnostjo okvare živca. Ker je tožnik tožbo vložil 25.03.1992, v tem času ni potekel niti relativni niti objektivni zastaralni rok.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Poudarilo je razliko v zakonski opredelitvi, kdaj prične teči relativni in kdaj objektivni zastaralni rok. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje so tudi dejanske ugotovitve, da je bila dokončnost okvare živca ugotovljena vsaj z mnenjem nevrokirurga z dne 22.03.1984. Takrat je bila škoda stabilizirana v dokončni in nepopravljivi obliki. Okoliščine, kdaj bi se tožnik kot otrok in njegovi starši, ki niso poznali medicinskih izrazov, zavedali dokončnosti okvare, spadajo v subjektivno sfero oškodovanca in so lahko pomembne le za pričetek teka relativnega zastaralnega roka. Škoda je torej nastala 22.03.1984 in je zato do vložitve tožbe že pretekel petletni objektivni zastaralni rok.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je pravilno navajal, da je šele leta 1991 dokončno zvedel za nepopravljivo stanje okvare živca, ne pa 1984, kot zmotno zatrjuje sodišče druge stopnje. Tožnik je bil otrok in zato je bilo težko ugotoviti, kakšne bodo trajne posledice. Revizija graja razloge sodišča druge stopnje, da je skrajno neverjetno, da tožniku tudi nobeden od drugih zdravnikov ne bi predočil stanja. Najbrž še sedaj ne more noben zdravnik z gotovostjo trditi, da je stanje znano in da se ne bo poslabšalo. Tožnik se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča v zvezi z neukostjo, saj kot otrok ni mogel razumeti, kakšne narave je njegova poškodba, pa tudi noben zdravnik mu ni pojasnil, da gre za trajno okvaro. Šele v letu 1991 je kot odrasla oseba zvedel za pravo naravo poškodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Institut zastaranja je v zakonodajah uveden iz več pravnopolitičnih razlogov, predvsem pa zaradi razlogov varnosti pravnega prometa.

Dolžnika je treba zavarovati pred možnostjo, da ga upnik toži v nedogled in da je zato v pravni nesigurnosti. Tudi dokazovanje okoliščin o oddaljenih dogodkih je težavno in povzroča dolgotrajnost sodnih postopkov. Na drugi strani pa je v interesu pravnega prometa tudi, da upniki svoje pravice čimprej uveljavljajo. Pri tehtanju interesa oškodovanca in odgovorne osebe se je tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odločil za ureditev dveh vrst zastaralnih rokov. V prvem odstavku 376. člena je zato določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Obe okoliščini sta vezani na vednost oškodovanca, torej na njegovo subjektivno sfero, kar pa lahko tudi predstavlja pravno nesprejemljivo odmaknitev pričetka teka zastaralnega roka. Zato je ZOR v drugem odstavku 376. člena določil, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Taka ureditev upošteva interese obeh strank, oškodovančeve z določitvijo daljšega zastaralnega roka in opredelitvijo pričetka teka z nastankom škode in ne s samim škodnim dejanjem, odgovorno osebo pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev pričetka teka zastaralnega roka. Res se sicer lahko zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oziroma objektivnega roka zastara še preden prične teči relativni oziroma subjektivni rok, vendar so tako zakonodajno ureditev narekovali že pojasnjeni razlogi varnosti pravnega prometa.

Pravkar obrazloženo pomeni, da so bili razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja res pravno napačni. Njegovo stališče, da je tudi petletni zastaralni rok lahko pričel teči šele, ko je tožnik zvedel za dokončnost okvare živca na levi nogi, je v nasprotju z drugim odstavkom 376. člena ZOR in pomeni tudi izničenje inštituta zastaranja. Sodišče druge stopnje je nazorno in podrobno obrazložilo različne okoliščine, od katerih je odvisen pričetek teka relativnega in absolutnega zastaralnega roka. Njegovi razlogi so materialnopravno pravilni. Tožnik se v reviziji ukvarja le z okoliščinami, kdaj je lahko oziroma kdaj je dejansko zvedel za obseg škode, torej za trajnost in nepopravljivost okvare živca.

Neutemeljeno je vztrajanje, da je šele kot odrasla oseba zvedel za pravo naravo poškodbe, da se je kot otrok ni mogel zavedati, da on in njegovi starši niso razumeli medicinskih izrazov in da naj bi mu tudi drugi zdravniki v času od 1985 do 1991 zamolčali trajnost okvare živca. Vse naštete okoliščine spadajo v njegovo subjektivno sfero in so lahko pomembne le za pričetek teka relativnega oziroma subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR. So torej pravno nepomembne, saj je razlog za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka potek absolutnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 376. člena ZOR. Ta razlog je, glede na določitev datuma 22.03.1986 kot nastanka škode in vložitev tožbe šele 22.03.1992, materialnopravno pravilen.

Po vsem navedenem je moralo revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrniti neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.