VSRS Sklep Cp 3/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Nasprotna udeleženka krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za priznanje sodbe Občinskega sodišča v Osijeku, opr. št. Pr 26/94-23 z dne 1.7.1996, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 16.9.1996, po kateri je A. K. dolžna plačati D. d.o.o. iz O. znesek 26.158 hrvaških kun oziroma 684.309 slovenskih tolarjev, ki sestoji iz glavnice 18.006 hrvaških kun oziroma 471.047,80 slovenskih tolarjev in 8.152 hrvaških kun oziroma 213.261,20 slovenskih tolarjev stroškov, vse z zamudnimi obrestmi, po obrestni meri, ki je določena v zakonu Republike Slovenije, in ki tečejo od 7.6.1996 do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek naj mu nasprotna udeleženka povrne stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti temu sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve postopkovnih pravil in pravil materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da pogodba o začasnem delu z dne 19.10.1990 v 7. členu določa pristojnost sodišča v Osijeku, zato je treba upoštevati predpise, ki veljajo v Republiki Hrvaški. Zakon o pravdnem postopku v 84. členu določa, da sodišče lahko postavi eni ali obema strankama začasnega zastopnika, če bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal in bi zaradi tega lahko nastale škodljive posledice. V 1., 2., 4. in 5. točki so določeni pogoji, med katerimi je tudi primer, da toženec nima pooblaščenca, njegovo prebivališče pa ni znano. Trdi, da je bilo tako v konkretnem primeru. Pri tem pojasnjuje, da prijava na naslovu S. ne dokazuje, da gre za prebivališče, zlasti ker je toženka v pogodbi navedla bivališče v Moskvi. Peta točka 84. člena procesnega zakona ureja prav primer, ko je toženec, ki nima pooblaščenca v domovini (toženka ga ni imela) v tujini in vročitev vabila v tujini ni mogoča. Predlagajoča stranka je predložila dokaz, da je bila vročitev v Sloveniji in v Ruski republiki poskušena, a ni uspela, zato so podani pogoji iz 84. člena in v povezavi s 86. členom ZPP je bil izdan in v uradnemu listu oziroma na sodni deski objavljen oglas. Tožena stranka tudi ni zahtevala obnove postopka po 1. in 2. točki 421. člena ZPP, čeprav ji je bila sodba vročena in je bila z dopisom dne 27.3.1997 pozvana k plačilu. Sodbo je prejela najkasneje 25.9.1998, saj v odgovoru na predlog to sama priznava.

Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče v Osijeku grobo kršilo pravila postopka, ko ji je postavilo začasnega zastopnika, ki je o postopku sploh ni obveščal. Toženki niso bili vročeni tožba, vabilo na glavno obravnavo ali sodna odločba, zato ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Trdi še, da predlagateljica ne dolguje zahtevanega zneska in da ni dolžna z obnovo sanirati napak tujega sodišča, ki ni upoštevalo načela obojestranskega zaslišanja pravdnih strank.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99), čeprav je za razrešitev spornega primera, v katerem gre za priznanje sodne odločbe sodišča Republike Hrvaške, pomembna tudi Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS, št. 42/94-Mednarodne pogodbe, št. 10).V tej bilateralni pogodbi so v 20. in 21. členu določena pravila za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. V 3. točki 21. člena je naveden naslednji pogoj za priznanje in izvršitev sodne določbe: "če je bila v primeru odločbe, izdane v nenavzočnosti, stranka, ki se ni pojavila in ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila izdana odločba, skladno z zakonom države pogodbenice, na katere ozemlju je postopek tekel, pravilno in pravočasno obveščena o postopku; v primeru njene procesne nesposobnosti pa, če je bila pravilno zastopana."

Podobno določilo vsebuje tudi 96. člen ZMZPP, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje. To je razumljivo, saj je Republika Slovenija - tako kot Republika Hrvaška - članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94-Mednarodne pogodbe, št.7), ki v 6. členu predvideva pravično sojenje, torej sojenje, ki daje obema strankama enako možnost, da pred sodiščem predstavita svoj primer in da nobena nima bistvenih prednosti v primerjavi s svojim nasprotnikom.

Zato pravo Republike Slovenije, ki sicer izhaja iz zaupanja v tuje sodne organe in v postopku priznanja tuje sodne odločbe predvideva le omejen preizkus njihovih odločb (contr(le limité), vendarle omogoča ugovor, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti sodnega postopka. V drugem odstavku 96. člena je pojasnjeno, da se zlasti šteje, da oseba, zoper katero je bila izdana tuja sodna odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oz. osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji.

V konkretnem primeru predlagajoča stranka v svoji pritožbi navaja, da je bila dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Osijeku in da to sodišče upošteva predpise, ki veljajo v Republiki Hrvaški. Pritožbeno sodišče se s tem sicer strinja (zlasti glede procesnih pravil), toda to pomeni, da bi moralo sodišče uporabiti poleg Zakona o parničnom postupku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Narodne novine, št. 53/91 ter 91/99), tudi določila dvostranske pogodbe med Republikama Hrvaško in Slovenijo. Zato bi moralo poleg 84. člena in 86. člena ZPP uporabiti tudi 4., 10 in 11. člen dvostranske pogodbe in vročati sodna pisanja (zlasti tožbo, vabilo za glavno obravnavo in sodbo) preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, ki bi opravilo vročitev skladno s predpisi Republike Slovenije, izjemoma pa tudi v skladu s predpisi države prosilke. Ministrstvo bi tudi opravilo ustrezne poizvedbe o stalnem in začasnem bivališču tožene stranke, in razjasnilo dvom o tem, kateri od dveh naslovov v pogodbi je pravi.

Predlagajoča stranka ni dokazala vročanja po poti, ki je bila v bilateralni pogodbi dogovorjena med državama. Poleg tega ni dokazala, da bi sodišče toženki vročilo tožbo ali vabilo na narok na naslov njenega stalnega bivališča, ker ga toženka ni prevzela, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To je tudi ugotovilo, da je bila toženka samo nedosegljiva, ker je odpotovala, ni pa bila onemogočena vročitev, ker bi bila neznanega bivališča. Zato ni mogoče trditi, da se vročitev ni mogla opraviti (5. točka 84. člena ZPP Republike Hrvaške) in da so bili izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega zastopnika po 86. členu tega zakona.

Tako se izkaže, da pritožba ni utemeljena, ker sodba Občinskega sodišča v Osijeku, katere priznanje zahteva predlagajoča stranka, ne izpolnjuje v 21. členu bilateralne pogodbe predpisanih pogojev. Zato jo je pritožbeno sodišče po 365. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je pravilno zavrnilo zahtevek za njeno priznanje in izvršitev v Republiki Sloveniji.

Ker pritožba ni utemeljena, je po prvem odstavku 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov predlagajoče stranke (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Predlog nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov pa je zavrnilo zato, ker odgovor na revizijo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP 1977).