VSRS Sklep II Ips 457/2001

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev otroka T. A. W., roj. 20.5.1999, materi A. E. L. iz ZDA in naložilo očetu otroka G. M. W., da mora takoj vrniti otroka materi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo očeta in prvostopenjski sklep potrdilo. Sodišči sta vsebino odločitve oprli na Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok z dne 25.10.1980 (Ur.l. RS, št. 23/93 - MP, št. 6/93), pristojnost okrožnega sodišča pa na 32. člen ZPP.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo G. M. W. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena predlagatelju in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Predlagatelj nanjo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je sprejelo sodno pristojnost za odločanje o v uvodu navedenem predlogu Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve. Sodišče druge stopnje se je s tem stališčem strinjalo.

Preizkus revizije po 371. členu ZPP vrhovnemu sodišču ne narekuje odločitve o pristojnosti. Narekuje pa mu odločitev o dovoljenosti revizije zoper takšen sklep, in s tem odgovor na vprašanje, kakšne pravne narave je sporna odločba.

Revizija je po ZPP dovoljena zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, in sicer pod pogoji, ki jih določa 367. člen. Revizija zoper sklep je dovoljena le v omejenem obsegu, in sicer če je postopek z njim pravnomočno končan (400. člen ZPP). Odločitev sodišč druge in prve stopnje ni odločba, zoper katero bi bila revizija po navedenih določbah ZPP dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za ureditev začasnega stanja po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljevanju Konvencija). Uporaba Konvencije vzpostavlja stanje, ki je bilo porušeno s tem, ko je oče otroka odpeljal iz kraja stalnega prebivališča, kjer je bil v oskrbi matere, v drugo državo. Odločitev po Konvenciji ni meritorna odločitev o razmerju med starši in otroki. To je v 19. členu Konvencije posebej poudarjeno. Še več, Konvencija v 16. členu celo prepoveduje meritorno odločitev o "pravici do skrbi za otroka" dokler ne bo o zahtevi odločeno oziroma dokler ne bo jasno, da do vrnitve ne bo prišlo.

Če pa gre za začasno ureditev, ki naj le zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka po vsebini najbližji začasni odredbi.

Začasne odredbe niso urejene v ZPP, temveč v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), in sicer ne glede na to, ali jih izda pravdno ali izvršilno sodišče. Zanje veljajo postopkovna pravila ZIZ, ZPP pa le, če v ZIZ ni specialnih določb (15. člen ZIZ). ZIZ ima specialne določbe glede izrednih pravnih sredstev. V 10. členu je določeno, da revizija zoper pravnomočno odločbo na drugi stopnji ni dovoljena.

Le zaradi pojasnila revidentki vrhovno sodišče še dodaja, da revizija tudi ni dovoljena zoper odločitev o priznanju tujih sodnih odločb (111. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur.l. RS, št. 56/99, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur.l. SRS, št. 30/86).

Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavreči.