VSRS Sklep I R 46/2000

Predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Tožena stranka je predlagala, da naj se v pravdni zadevi, ki je v teku pod opr. št. P 93/98 pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, določi krajevna pristojnost drugega stvarno pristojnega sodišča in sicer Okrožnega sodišča v Celju. Predlog je utemeljila s trditvami, da je pri Okrožnem sodišču v Celju v teku med istima strankama drug pravdni postopek, v katerem toženka I. Š. vtožuje denarno terjatev. V obeh postopkih sta terjatvi tožečih strank utemeljeni. Ker postopek pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, v katerem nastopa kot tožena stranka, teče hitreje od postopka, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Celju, v katerem nastopa kot tožeča stranka, obstaja možnost, da bo morala I. Š. svojo obveznost prej izpolniti, kot pa bo lahko zahtevala poplačilo terjatve od svojega dolžnika, ki je tudi v slabem ekonomskem stanju.

Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek laže opraviti pred drugim sodiščem. Takih razlogov tožena stranka ne navaja. Iz njenega predloga celo izhaja, da predlaga delegacijo zato, ker želi, da bi postopek, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, tekel počasneje, oziroma le tako hitro kot pravdna zadeva, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Celju. Taka želja pa je v nasprotju s temeljnim namenom delegacije pristojnosti.

Trditev, da so pogoji za delegacijo izpolnjeni tudi zato, ker naj bi bilo ekonomsko stanje tožeče stranke slabo, bi lahko podvedli pod pojem "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP, vendar pa tega ni mogoče storiti. Tožeča stranka v postopku, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu, vtožuje plačilo dospele in s strani tožene stranke še neplačane terjatve. Tudi z ravnanjem tožene stranke se je zato lahko poslabšal ekonomski položaj upnika. Zato (sicer zelo posplošeno) sklicevanje tožene stranke na "slab ekonomski položaj" njenega upnika, ne more predstavljati "tehtnega razloga" za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP.

Iz navedenih razlogov vrhovno sodišče predlogu za določitev krajevne pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča ni ugodilo.