VSRS Sodba II Ips 314/99

Revizija se zavrne.
Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 6,773.912,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1994 dalje in stroške postopka 368.375,00 SIT, ker je ugotovilo, da je tožnikov premoženjskopravni zahtevek v zvezi z odvzemom njegovega tovornjaka v postopku o prekršku, utemeljen. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Toženka je po državnem pravobranilstvu vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne ali pa razveljavita obe sodbi nižjih sodišč. Procesne kršitve so podane, ker reševanje sporne zadeve ne spada v sodno pristojnost. Namreč o njej je že pravnomočno odločeno v postopku pred sodnikom za prekrške, ki je storilcu izrekel kazen in odvzem tovornjaka, ki je bil pozneje prodan, kupnina pa razporejena v skladu z določilom prvega odstavka 29. člena Uredbe o načinu prevzemanja, zbiranja in hrambe motornih in priklopnih vozil ter njihovih delov.

Tudi ne gre za premoženjskopravni spor po določilu 174. člena Zakona o prekrških. Sodnik za prekrške je obdolžencu zakonito izrekel kazen in varstveni ukrep odvzema tovornjaka, ki je bil uporabljen za prekršek. Tožnik kot lastnik tovornjaka bi moral morebitno upravičenje uveljavljati le pred sodnikom za prekrške.

Materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, zavzeto v izpodbijani sodbi, ni utemeljeno. Varstveni ukrep odvzema tovornjaka je sankcija oziroma kazen, ki jo je izrekel sodnik za prekrške ter ne gre za nasprotja med določili 37. člena Zakona o prekrških in določili uredbe (Uradni list RS št. 38/94). Izrečen varstveni ukrep je po svoji naravi kazen in zato ne more biti povračila.

V odgovoru na revizijo je tožnik predlagal, da naj se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta v tem primeru ugotovili, da je Občinski sodnik za prekrške v Murski Soboti z odločbo štev. P 686/94 z dne 3.3.1994 spoznal voznika tovornjaka R. M., ki je italijanski državljan, za odgovornega prekrška po 4. točki prvega odstavka 72. člena Zakona o prometnem davku (naprej ZPD), ker je 28.2.1994 na bencinski črpalki OMV Istrabenz v Murski Soboti uporabljal za pogon motornega vozila reg. štev... italijanske registracije lahko kurilno olje ter mu je zato izrekel denarno kazen v znesku 70.000,00 SIT, po določilu drugega odstavka 72. člena ZPD in drugega odstavka 37. člena Zakona o prekrških (naprej ZP) pa varstveni ukrep odvzema tovornega avtomobila kot predmeta, s katerim je bil storjen prekršek. Sodnik za prekrške je dalje še odločil, da se tovornjak da v prodajo AMZS, ki je prodala vozilo na javni dražbi za 7,602.000,00 SIT, Carinarnica Ljubljana pa je zatem po odbitku vseh stroškov prodaje in plačila carine nakazala čisto kupnino 6,773.912,00 SIT v proračun Republike Slovenije. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo še ugotovljeno, da tovornjak ni bil storilčeva last, ampak last tožnika.

Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja presodili, da je utemeljen tožnikov zahtevek, da mu mora toženka izročili preostanek čiste kupnine 6,773.912,00 SIT. Ocenili sta, da varnostni ukrep odvzema tovornjaka ni bil izrečen le na podlagi drugega odstavka 72. člena ZPD, temveč tudi na podlagi drugega odstavka 37. člena ZP, tako da je potrebno upoštevati tudi sedmi odstavek navedenega člena, po katerem se denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, izročijo lastniku odvzetega motornega vozila.

Glede procesnih kršitev:

Toženka je v reviziji uveljavljala kršitev procesnih in materialnopravnih določb. Procesne kršitve naj bi bile podane zato, ker da sta sodišči nižjih stopenj odločali o sporni zadevi, ki da ne spada v sodno pristojnost in o kateri da je že pravnomočno odločeno. V tem primeru naj ne bi šlo za premoženjskopravni spor, ki bi ga mogel oškodovanec uveljavljati le zoper obdolženca, temveč je bila izrečena sankcija, zoper katero bi lahko tožnik kot lastnik odvzetega vozila uveljavljal svoja upravičenja le pred sodnikom za prekrške. O predmetu spora pa je bilo v tem primeru že pravnomočno odločeno z odločbo sodnika za prekrške. Tako naj bi bile podane procesne ovire za vodenje pravdnega postopka.

Zgoraj navedeni razlogi kažejo, da toženka uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 3. in 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prva navedena kršitev je podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, druga navedena kršitev pa je podana tedaj, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Po oceni revizijskega sodišča navedeni kršitvi v tem primeru nista bili zagrešeni. Pri omenjanju pravnomočne odločbe misli revidentka očitno na spredaj omenjeno odločbo sodnika za prekrške, s katero sta bila izrečena le kazenska sankcija in varstveni ukrep odvzema tovornjaka zoper storilca prekrška - R. M.. Odločba sodnika za prekrške ne vsebuje odločitve o kakšnem premoženjskopravnem zahtevku (ki po podatkih spisa v postopku pred sodnikom za prekrške sploh ni bil postavljen). Zahtevek za plačilo denarne terjatve, ki je postavljen v tem postopku, je premoženjskopravne narave, o katerem glede na spredaj navedene ugotovitve še ni bilo odločeno v kakšnem drugem postopku oziroma z drugo odločbo. Zato nista podani temeljni predpostavki za obstoj pravnomočno presojene zadeve, ki ju predstavljata identičnost pravdnih strank in identičnost zahtevka (arg. 333. člen ZPP).

Premoženjskopravni zahtevek lahko oškodovanec tudi po stališču revidentke postavi v postopku pred sodnikom za prekrške ali pa v posebni pravdi (zadnji odstavek na drugi strani revizije). Ta ugotovitev, ki ima oporo tudi v 173. in 174. členu ZP je odločilne narave za sklep, da lahko z odvzemom tovornjaka prizadeti upravičenec uveljavlja svoje premoženjskopravne zahtevke v pravdi, kadar jih ni uveljavljal v postopku pred sodnikom za prekrške ali pa tam s celotnim zahtevkom ni uspel. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije strank v tem postopku in sploh utemeljenosti postavljenega zahtevka, pa je materialnopravno (o katerem bo govora v okviru poznejših materialnopravnih izvajanj) in ne procesnopravno. Revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. in 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča iz obrazloženih razlogov ni utemeljena. Prav tako po njegovi presoji ni bila v postopkih na nižjih stopnjah zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je moralo paziti uradoma.

Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Procesni pomen tega določila se kaže nasproti strankam v tem, da z revizijo ne morejo izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi česar revizijsko sodišče ni moglo upoštevati toženkinih revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje), nasproti revizijskemu sodišču pa v tem, da mora presojati pravilnost izpodbijanih odločb le na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja (kadar izjema iz drugega odstavka 395. člena ZPP kot je to tudi v tem primeru, ni podana).

Glede materialnopravne presoje spora:

Spor, to je utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, je potrebno presoditi po določbah Zakona o prometnem davku (ZPD - Uradni list RS št. 4/92 in 9/92) in Zakona o prekrških (ZP - Uradni list SRS št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90, RS št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93), ki so veljale v času storitve prekrška. Po določilu tretjega člena ZPD je z zasebnikom mišljena fizična oseba, ki opravlja registrirano dejavnost, s fizično osebo pa oseba, ki ne opravlja registrirane dejavnosti. Po določilu 4. točke prvega odstavka 72. člena ZPD se fizična oseba kaznuje za prekršek z denarno kaznijo, če uporabi ekstra lahko kurilno olje ali specialno lahko kurilno olje ter rdeče obarvan motorni petrolej v namene, za katere se po tem zakonu ne sme uporabljati. Po določilu drugega odstavka istega člena, pa se za zgoraj navedeni prekršek izreče fizični osebi skupaj z denarno kaznijo tudi varstveni ukrep odvzema motornega vozila (tovornjaka, osebnega avtomobila in dr.). Po določilu prvega odstavka 37. člena ZP se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali pa so nastali s prekrškom, če so storilčeva last ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Po drugem odstavku istega člena pa se navedeni predmeti smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca. Po šestem odstavku istega člena je denar za prodane odvzete predmete, ki so storilčeva last, dohodek občine. Po določilu sedmega odstavka pa se denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, izroči lastniku (ZP ureja še postopek za uveljavljenje premoženjskopravnih zahtevkov v 173. in 174. členu, ki omogoča oškodovancu uveljavljanje zahtevkov pri sodniku za prekrške do izdaje odločbe o prekršku na prvi stopnji, sicer pa v pravdi, kot je to v istem času urejal Zakon o kazenskem postopku - Uradni list SFRJ št. 4/77, v 105. in naslednjih členih).

Ob zgoraj navedenih materialnopravnih podlagah je opozoriti še na njihova medsebojna razmerja. Določbe ZPD, ki predpisujejo prekrške in sankcije zanje, so specialne v razmerju do Zakona o prekrških. Glede na navedeno razmerje velja, da se tudi za prekrške po ZPD uporabljajo določbe ZP, kolikor ZPD navedene materije ne ureja drugače. Na navedeno razmerje je potrebno opozoriti zaradi razlage drugega odstavka 72. člena ZPD in 37. člena ZP, ki ureja ravnanje z odvzetimi predmeti in izkupičkom zanje: po šestem odstavku zadnje navedenega predpisa, je denar za prodane odvzete predmete, ki so storilčeva last, dohodek občine, na območju katere je bil storjen prekršek; po sedmem odstavku istega člena pa se denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, izroči lastniku. Določilo drugega odstavka 72. člena ZPD pa predpisuje le odvzem motornega vozila, ne pa nadaljnjega postopka v zvezi z vozilom oziroma kupnino zanj. Uredba o načinu prevzemanja, zbiranja in hrambe motornih in priklopnih vozil ter njihovih delov, o njihovi prodaji ter o razporejanju sredstev, dobljenih s prodajo (Uradni list RS št. 38/94), na katero se sklicuje revizija, ne prihaja v poštev v tem primeru, ker je bila izdana 23.6.1994 to je že po nastanku obravnavanega primera (ki je nastal 28.2.1994), sicer pa uredba ne more drugače urejati razpolaganja z odvzetimi predmeti in izkupičkom zanje, kot pa to ureja zakon (v tem primeru Zakon o prekrških, konkretno v 37. členu). Pozneje izdana uredba pa gotovo tudi ni mogla poseči v tožnikovo pravico do izkupička za prodani tovornjak, ki jo je imel na podlagi sedmega odstavka 37. člena ZP že pred uveljavitvijo omenjene uredbe.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku, kar pomeni, da sta pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik je v pravdi iztoževal zgolj plačilo čistega izkupička za prodani tovornjak, ki je bil njegova last. Tak njegov zahtevek ima podlago v sedmem odstavku 37. člena ZP, ki je materialnopravno določilo. Določilo 173. člena ZP pa je postopkovne narave, ki določa (poleg možnih oblik uveljavljanja premoženjskopravnih zahtevkov)

vrsto postopkov, v katerih se zahtevki lahko uveljavljajo (in kot je pojasnjeno že v uvodnem delu obrazložitve te sodbe). Pravica prizadetega, da terja odškodnino od storilca, ki jo določa drugi odstavek 37. člena ZP in na katero opozarja revizija, pa je le ena od možnih pravic oškodovanca, kar izhaja tako iz sedmega odstavka 37. člena kot 173. člena ZP (saj z vrnitvijo zgolj čistega preostanka kupnine gotovo ni vzpostavljeno oškodovančevo t.j. tožnikovo prejšnje premoženjsko stanje v zvezi s tovornjakom).

V zvezi z drugačnimi revizijskimi izvajanji je opozoriti še zgolj na to, da je bil tovornjak odvzet vozniku kot fizični osebi in ne tožniku kot zasebniku (pri tem je pomembna odločba sodnika za prekrške, ki je izrekel kazen in varstveni ukrep po 72. členu ZPD in ne morebitne a neuporabljene drugačne možnosti npr. po 68. členu ZPD). Tožnik je tako imel položaj prizadetega lastnika iz 7. odstavka 37. člena ZP, ki mu gre pravica do vrnitve spornega zneska.

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, uradoma upoštevne kršitve v postopkih na sodiščih nižjih stopenj pa niso bile ugotovljeno, je moralo revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča tožnikov odgovor na revizijo ni vseboval nobenih takih navedb, ki bi prispevale k procesnim ciljem revizijskega postopka. Z odgovorom na revizijo nastali stroški zato niso bili potrebni stroški postopka, zaradi česar je revizijsko sodišče stroškovni zahtevek tožnika zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).