VSRS Sodba G 5/2004

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika, ker je večkrat kršil prepoved iz 2. alineje 194. člena Pravil Ljubljanske borze, d.d., Ljubljana in tako ponavljajoče kršil določbo 247. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju: ZTVP-1). Tožeči stranki je še naložila povrnitev stroškov postopka v višini 900.000,00 SIT.

2Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Izpodbija jo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb ZTVP-1 in ZUP glede postopka. Dodaja, da je vložila pobudo za oceno ustavnosti določenih členov ZTVP-1, ki jo je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavanje. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih aktov tožene stranke.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka je po prejemu odgovora na tožbo poslala Vrhovnemu sodišču še vlogo, ki jo je poimenovala "replika na odgovor na tožbo".

Glede neustavnosti določb ZTVP-1 4. O ustavnosti določb ZTVP-1 je odločilo Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-220/03-20 z dne 13.10.2004. V 1. točki izreka je odločilo, da so določbe 3. točke prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 88. člena, 7. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 112. člena ter 3. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 224. člena ZTVP-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku enega leta od objave odločbe. Do izdaja te sodbe neskladnost še ni bila odpravljena.

5Tožeči stranki je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika na podlagi določb 7. točke prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZTVP-1,torej prav tistih določb, za katere je bilo ugotovljeno, da so v neskladju z Ustavo.

6Ker navedene zakonske določbe niso bile razveljavljene, se uporabljajo še naprej v celoti in (načeloma) brez rezerv.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja 7. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka opravila več navideznih poslov z vrednostnimi papirji na borznem trgu s sklenitvijo aplikacijskih poslov za račun prodajalca in kupca, ki je bil ista fizična oseba. Ugotovila je pet takih primerov, ki so se dogodili v času od 14.12. do 28.12.2000 in dva, ki sta se dogodila 13.12. in 16.12.2001. Ugotovila je tudi štirinajst primerov, v katerih je tožeča stranka v času od 4.12. do 27.12.2000 opravila navidezne posle z vrednostnimi posli na borznem in prostem trgu s sklenitvijo aplikacijskih poslov za račun stranke in za račun hiše, ki sta bili v poslih izmenično udeleženi, enkrat kot prodajalec in drugič kot kupec enake količine vrednostnih papirjev iste oznake.

8Tožeča stranka v tožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko omajalo bistvene dejanske ugotovitve tožene stranke o poteku spornih poslov, kakor tudi ne njenega zaključka, da je šlo v vseh primerih za navidezne posle.

9Vsi posli so bili t.i. aplikacijski oziroma navzkrižni aplikacijski posli v smislu določbe 154. člena Pravil borze, ki jih je Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, d.d., Ljubljana sprejela dne 17.4.2000 (v nadaljevanju: Pravila borze). Iz razpredelnic na 6., 7., 10. in 11. strani izpodbijane odločbe, ki prikazujeta bistvene elemente vseh poslov, je razviden časovni potek naročil in izvršitev naročil. Naročila za prodajo delnic in naročila za njihovo povratno prodajo prvotnemu kupcu so si sledila v karseda kratkih časovnih razmakih, največkrat krajšem od ene minute. Zato ne more biti prepričljivo sklicevanje tožeče stranke na veliko število siceršnjih poslov, ki jih je opravila borzno posredniška družba, pri kateri je zaposlen tožnik (omenja 559 poslov v štirih dneh). Kljub velikemu številu ostalih poslov borzni posrednik nikakor ne more spregledati nenavadnosti dveh takorekoč istočasnih naročil, ki se razlikujeta le v tem, da sta zamenjana prodajalec in kupec. Normalna pričakovana reakcija borznega posrednika v teh primerih bi bila, da bi terjal dodatna pojasnila od naročnikov posla (vsaj z namenom, da preveri, ali ne gre morda za pomoto). Ko tožena stranka omenja, da so stranke prodajale delnice "same sebi", misli seveda na končni rezultat (takorekoč) istočasne prodaje in povratnega nakupa delnic.

10Ko tožeča stranka poudarja razliko v ceni pri drugi skupini poslov (opisanih v točki 1.2 izpodbijane odločbe), ki je znašala od 0,5 do 0,9%, skupaj pa 309.917,16 SIT, pojasnjuje zgolj ekonomske razloge svoje borzno posredniške družbe za sklepanje teh poslov in ničesar takega, kar bi poslom jemalo značaj navideznosti. Vsi posli so bili sklenjeni navidezno zato, ker se v nobenem paru poslov po njihovi sklenitvi in izvršitvi ni ničesar spremenilo glede lastništva delnic. Sklepanje takih poslov nasprotuje gospodarski in pravni funkciji transakcij, ki se opravljajo na borzi. Taki posli namreč ne zagotavljajo povezovanja ponudbe in povpraševanja.

Glede kršitev postopkovnih določb 11. Tožeča stranka izpodbija sklep tožene stranke št. 1, ki ga je izdala dne 21.1.2004. Z njim sta bila zavrnjena predloga, da se postavi izvedenec finančne stroke oziroma izvedenec s področja poslovanja z vrednostnimi papirji in razpiše ustna obravnava. Gre za procesna sklepa, ki tožene stranke ne vežejo (lahko jih spremeni). Tožeča stranka (smiselno) uveljavlja, da bi bila postavitev izvedenca potrebna za razjasnitev dejanskega stanja (glede uporabe funkcijske tipke "user cross"), svoje ugotovitve pa naj bi predstavil na ustni obravnavi. Ker je iz doslej povedanega razvidno, da je bilo dejansko stanje v postopku, ki ga je opravila tožena stranka, dovolj razjasnjeno, se pokaže, da tožba niti v tem delu ne more biti uspešna.

12Tožeča stranka uveljavlja, da tožena stranka v odločbi o začetku postopka ni navedla "vseh uporabljenih listin in dokazov". Ker odločbe o začetku postopka ne izpodbija, tega ni mogoče uspešno uveljavljati v tem postopku sodnega varstva.

Glede zmotne uporabe materialnega prava 13. Borzni posrednik načeloma ni dolžan poizvedovati o ozadju in razlogih (motivih) borznih poslov, mora pa nedvomno pri opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji na organiziranem trgu vrednostnih papirjev ravnati v skladu s pravili trgovanja in drugimi splošnimi akti borze ter navodili in zahtevami pristojnih organov borze. Določba 247. člena ZTVP-1 velja tudi zanj in ne le za borzo, kar je neposredno razvidno iz določbe 7. točke 1. odstavka 112. člena ZTVP-1, ki zadeva borzne posrednike, sklicuje pa se prav na določbo 247. člena ZTVP-1.

14Po določbi 7. točke 1. odstavka 112. člena ZTVP-1 tožena stranka odvzame dovoljenje za opravljanje poslov, "če borzni posrednik huje krši pravila organiziranega trga (247. člen)." Kaj je to hujša kršitev, je pojasnjeno v 2. odstavku istega člena. Za tako kršitev se šteje bodisi:

"1. kršitev, zaradi katere je stranki borzno posredniške družbe oziroma tretji osebi nastala škoda, bodisi 2. ponavljajoča kršitev navedenih določb."

15Tožeča stranka je kot borzni posrednik kršila določbo 3. alineje 194. člena Pravil borze, po kateri borzni posredniki ne smejo "opravljati navideznih poslov na borznem in prostem trgu."

16V tej zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali ugotovljena kršitev ustreza tistemu, kar zakon razume z besedilom: "ponavljajoča kršitev pravil organiziranega trga." Zakonsko besedilo sledi Direktivi Sveta 93/22 EEC, ki se nanaša na investicijske družbe in govori o "resnem in sistematičnem kršenju določb" (glej opombi iz že navedene odločbe Ustavnega sodišča št. Š3 in Š4). Ugotovljeno število kršitev v tej zadevi in njihova časovna razporeditev kažejo, da ni šlo le za nekaj povsem slučajnih kršitev, ki bi bile posledica enega samega napačnega razmisleka tožeče stranke, pač pa za tako ponavljajoče ravnanje, ki v bistvenem ustreza resnemu in sistematičnemu kršenju pravil borze. Vrhovno sodišče zato nima pomislekov, da je izpolnjen dejanski stan iz 7. točke 1. odstavka 112. člena ZTVP-1. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je tožeči stranki odvzela dovoljenje za opravljanje poslov borznega posrednika.

17Ustavno sodišče je v že navedeni odločbi na več mestih poudarilo, da določbe ZTVP-1, ki zadevajo odvzem (med drugim) dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika, niso kaznovalne narave (npr. v točkah 12 in 14). Zato tožeča stranka ne more uspeti z zatrjevanjem, da so očitane kršitve borznih pravil zastarane.

18Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev tožene stranke o stroških postopka. Odmerjeni so v skladu s 7. alinejo tarifne številke 52 in 2. točko tarifne številke 14 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 48/00 in 8/01). Ni pa mogoče upoštevati zgolj posplošenega zatrjevanja tožeče stranke o nesorazmernosti odmerjenih stroškov glede na stroške v običajnem upravnem postopku.

19Vrhovno sodišče je po povedanem ugotovilo, da sta izpodbijana odločba in sklep pravilna in zakonita. Zato je neutemeljeno tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 324. člena ZTVP-1 zavrnilo.

20Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.