VSRS Sklep Cpg 2/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Dejansko stanje 1. Predlagatelj je predlagal priznanje sodbe sodišča v Vidmu (Italija) z opr. št. 554/03 z dne 28. 4. 2003. Spor se je pred italijanskim sodiščem vodil med T. S.r.l. - v stečaju in A. lipa d.o.o., K.

2Tožba T. S.r.l. z vabilom na obravnavo z dne 13. 12. 1999 in s prevodom v slovenski jezik, je bila vročena M. S., ki je bil označen kot poslovodja "Lipa d.o.o., K.". Pravdna stranka spora pred sodiščem v Vidmu je bila pravna oseba s firmo A. lipa d.o.o. V obravnavanje pred italijanskim sodiščem se ni spustil nihče. Ne glede na to je italijansko sodišče izdalo sodbo zoper A. lipa d.o.o.

3A. lipa d.o.o. je leta 1996 spremila firmo v Lipa B. d.o.o. Sprememba firme je bila vpisana v sodni register s sklepom z dne 7. 8. 1996. Matična številka je ostala vseskozi enaka. Isti je bil tudi poslovodja, to je M. S.

4Priznanje te sodbe v Sloveniji je predlagalo podjetje T. S.r.l. - v stečaju. Okrožno sodišče je s sklepom z opr. št. Rp 17/2004-3 sodbo priznalo. Ugovor nasprotnega udeleženca je okrožno sodišče zavrnilo. Zoper sklep je vložil pritožbo nasprotni udeleženec. S pritožbo skuša doseči razveljavitev doslej izdanih sklepov in zavrnitev predloga za priznanje sodbe.

Razlogi 5. Okrožno sodišče je menilo, da je udeleženec uveljavljal kot razlog za zavrnitev predloga za priznanje, da mu pisanje ni bilo vročeno pravočasno in na takšen način, da bi lahko pripravil obrambo (člen 34 tč. 2 Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001). Odločilo je, da ni pomembno, da je bila tožba vročena M. S. kot poslovodju Lipa d.o.o., saj je nasprotni udeleženec v letu 1996 zgolj spremenil firmo in je torej prišlo do pravnega nasledstva nekdanje A. lipa d.o.o. v Lipa B. d.o.o. Okrožno sodišče je bilo mnenja, da je bila tožena stranka obveščena o začetku postopka in da torej zatrjevana ovira pri nasprotnem udeležencu (kot toženi stranki) ni bila podana. Okrožno sodišče tudi ni videlo ovire za priznanje kljub temu, da je v prevodu sodbe v uvodu kot stranka navedeno "F. T. S.r.l.". Za odločilno je namreč imelo navedbo v prevodu izreka sodbe, v katerem je kot stranka postopka navedeno podjetje T. S.r.l.

6Pritožba ni utemeljena in se zavrne (111. člen ZMZPP, 37. člen ZNP in 353. člen ZPP).

I.7. Vrhovno sodišče se strinja z okrožnim sodiščem, da ni odločilno, da nasprotni udeleženec v teku postopka za priznanje sodbe italijanskega sodišča ni bil označen s svojo sedanjo firmo. Okrožno sodišče je ugotovilo, da je pravna oseba z matično številko ... zgolj spremenila svojo firmo iz "A. lipa d.o.o." v "Lipa B. d.o.o." Zmotno je v zvezi s tem le pravno mnenje okrožnega sodišča, da je sprememba firme pripeljala do pravnega nasledstva. ZGD v zvezi s spremembo firme ne določa niti prenehanja pravne osebe niti nastanka nove, zato sprememba firme ne more povzročiti spremembe istovetnosti pravne osebe in ne pripelje do pravnega nasledstva.

8Označba nasprotnega udeleženca je bila zmotna tako v postopku pred sodiščem v Vidmu kot tudi v postopku priznanja, to je v tem postopku. Vrhovno sodišče meni, da to nima vpliva na pravilnost vodenja tega postopka. Razlog je bil opisan že prej, to je, da se zaradi spremembe firme pravna osebnost ne spremeni. Napačna označba firme ne more pripeljati do zavrženja predloga, kar je večkrat predlagal nasprotni udeleženec. Odločilno je namreč prav to, da je pravna oseba nasprotnika predlagatelja ostala vseskozi ista.

9Nasprotna udeleženka je v pritožbi menila, da je okrožno sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo njenega ugovora, da se postopek lahko vodi le zoper pravno osebo s firmo A. L. d.o.o. in ne zoper njo, ker ima drugačno firmo. Na te ugovorne razloge je okrožno sodišče odgovorilo, kot je bilo že prej obrazloženo. Do očitane kršitve pa prav gotovo ni prišlo le zato, ker je okrožno sodišče odločilo drugače, kot si to želi nasprotni udeleženec.

10Tudi zmoten prevod firme tožeče stranke v prevodu uvoda sodbe sodišča v Vidmu ne more biti razlog za zavrnitev predloga. Predlagatelj v tem postopku je T. S.r.l., in ista oseba je tudi navedena kot tožeča stranka v prevedenem izreku sodbe. Odločilna je navedba v izreku sodbe, saj prav izrek opredeljuje terjatev, in ne uvod.

11V nadaljevanju bo Vrhovno sodišče Republike Slovenije podalo razloge, na katerem pravnem temelju je mogoče priznati predloženo sodbo.

II.12. Ker je bila sodba sodišča v Vidmu izdana pred pristopom Republike Slovenije k EU, je potrebno najprej odločiti, ali se za priznanje sodne odločbe sploh uporablja Uredba št. 44/2001. To je urejeno v členu 66 Uredbe št. 44/2001. Postopek se je v državi članici izvora začel najkasneje leta 1999, ko je bila opravljena vročitev poslovodju nasprotnega udeleženca. V tem času ta uredba v državi članici izvora še ni veljala. To nedvoumno izhaja iz člena 76 Uredbe št. 44/2001, ki določa, da začne uredba veljati 1. marca 2002. V takšnem primeru se Uredba št. 44/2001 uporablja le, če je podana katera od izjem iz čl. 66 odstavek 2 Uredbe št. 44/2001.

13Ker Republika Slovenija nikoli ni bila članica ne Bruseljske ne Luganske konvencije, se ne more uporabiti v čl. 66 odstavek 2 (a) Uredbe št. 44/2001 navedena izjema.

14Predpostavka za uporabo člena 66 odstavek 2 (b) Uredbe št. 44/2001 je, da je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II ali iz konvencije, sklenjene med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je veljala v času začetka postopka. Med Republiko Italijo pravno prednico Republike Slovenije je bila sklenjena le ena takšna konvencija. To je Konvencija med FLR Jugoslavijo in Republiko Italijo o vzajemni pravni pomoči v civilnih in upravnih zadevah (Ur. l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 5/63; Akt o notifikaciji nasledstva objavljen v Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 11/92). S pristojnostjo se ta konvencija ne ukvarja. Ker konvencija v smislu člena 66 odstavek 2 (b) Uredbe št. 44/2001 med Republiko Italijo in Republiko Slovenija ni bila sklenjena, bi lahko prišla v poštev kvečjemu izjema iz prve alternative, torej, da je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II Uredbe št. 44/2001.

15Iz izreka sodbe sodišča v Vidmu je razvidno, da se je spor vodil glede plačila denarnega zneska. V takšnem primeru ni podana izključna pristojnost italijanskega sodišča (člen 22 Uredbe št. 44/2001). Potrebno je uporabiti splošno pravilo iz člena 2 odstavek 1 Uredbe št. 44/2001. Ker je tožena stranka pravna oseba, se uporabi še člen 60 odstavek 1 Uredbe št. 44/2001. Očitno je, da predlagatelj (ki je bil v postopku pred sodiščem v Vidmu tožeča stranka) ni začel postopka pred sodiščem sedeža nasprotnega udeleženca. Vendar bi bila napaka kljub temu ozdravljena, če bi se tožena stranka spustila v postopek (člen 24 Uredbe št. 44/2001).

16Člen 24 stavek 2 Uredbe št. 44/2001 določa, da se v postopek ne spusti oseba, ki ugovarja pristojnost. Ugovor pristojnosti lahko poda le tista oseba, ki ji je bila odločba pred tem vročena. Iz člena 24 stavek 2 Uredbe št. 44/2001 je torej mogoče sklepati, da se oseba z vročitvijo še ne spusti v postopek. Takšno je tudi mnenje literature (Dörner v: Saenger, Zivilprozessordnung, kom k čl. 24 EuGVVO, oš. 5, Baden-Baden 1006). Po njenem mnenju se toženec spusti v postopek šele, če se brani v smeri zavrnitve tožbe. Obramba je lahko sicer tudi povsem procesne narave, razen če gre zgolj za ugovor nepristojnosti.

17Nasprotnemu udeležencu je bila sicer tožba vročena, vendar je v pravdnem postopku ostal nedejaven. Ker se nasprotni udeleženec torej ni spustil v postopek, priznanje sodbe sodišča v Vidmu ne more temeljiti na Uredbi št. 44/2001. Na to je, čeprav z drugačnimi razlogi, opozoril tudi nasprotni udeleženec.

III.18. Predlagatelj je svoj predlog izrecno oprl na Uredbo št. 44/2001. Na takšno opredelitev sodišče ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZPP). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato preizkusilo, ali italijanske sodne odločbe ni mogoče priznati na temelju določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999).

19Za priznanje sodne odločbe sodišča v Vidmu (Italija) z opr. št.554/03 z dne 28. 4. 2003 so podane vse predpostavke. Sodna odločba je bila vložena v overjenem prepisu, potrdilo o pravnomočnosti in overjeni prevod v slovenski jezik sta bila priložena (95. člen ZMZPP). Javnemu redu Republike Slovenije ta sodna odločba ne nasprotuje (100. člen ZMZPP).

20Nasprotni udeleženec je v pritožbi menil, da zaradi nepravilnosti v postopku v njem ni mogel sodelovati. V prid temu mnenju navaja, da mu tožba ni bila vročena, saj je bila vročena A. lipa d.o.o. in ne Lipa B. d.o.o. Poleg tega navaja tudi, da priloge k tožbi niso bile prevedene v slovenščino. Prav tako naj bi nikoli kot Lipa B. ne prejela vabila ali drugačnega obvestila o postopku in obravnavi zoper njo, in tudi ne sodbe.

21Po ugotovitvah okrožnega sodišča sta bila tožba okrožnega sodišča v postopku pred sodiščem v Vidmu in vabilo na obravnavo za dne 13. 12. 1999 vročena poslovodju Lipa B. d.o.o., torej pravi pravni osebi. S tem je nasprotni udeleženec pridobil možnost sodelovanja v postopku (prvi odstavek 96. člena ZMZPP). To velja tembolj, ker je z vabilom na obravnavo pridobil tudi prostorsko in časovno opredeljeno priložnost, da pred italijanskim sodiščem osebno graja morebitne postopkovne napake, npr. da ni prejel prevoda listin. Pritožnik celo sam navaja, da je bila leta 2002 ponovno vročena tožba s priloženim zapisnikom o naroku A. lipa d.o.o. S tem pa je ista pravna oseba z novo firmo, to je Lipa B. d.o.o., bila ponovno opozorjena na možnost sodelovanja v postopku. Ustavno zagotovljena možnost sodelovanja v postopku je bila s tem tožeči stranki zagotovljena (22. člen Ustave).

Pritožnik meni, da sodba ne more biti priznana, ker mu pred pravnomočnostjo ni bila vročena. Takšno pravno stališče je zmotno. Postopanja tujega sodišča slovensko sodišče v postopku priznanja tuje sodne odločbe načeloma ne presoja in na priznanje ne vpliva. Izjemoma je lahko sicer postopanje tujega sodišča ovira za priznanje tuje sodne odločbe, vendar le, če ZMZPP tako določa. Takšne določbe pa za opustitev vročitve nepravnomočne sodbe v ZMZPP ni. Ovira za priznanje sodne odločbe je zgolj nemožnost sodelovanja v postopku (prvi odstavek 96. člena ZMZPP). Iz te določbe izhaja nasprotno, da namreč morebitne opustitev vročitve sodbe ne more biti razlog za nepriznanje sodne odločbe.

22Vzajemnost se že po zakonu domneva do dokaza o nasprotnem (prvi in tretji odstavek 101. člena ZMZPP). Mnenje nasprotnega udeleženca, da mora potrdilo o obstoju vzajemnosti predložiti vložnik, je torej zmotno.

23Ker so torej vse predpostavke za priznanje sodne odločbe sodišča v Vidmu bile podane, je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka.