VSRS Sodba III Ips 118/2004

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ne obstaja prerekana ločitvena pravica tožene stranke za terjatev v višini 29,954.465,70 SIT na 3625-ih delnicah izdajatelja M. d.d. z oznako EMXG. Odločilo je še o stroških postopka.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revident uveljavlja, da je pridobil zastavno pravico na 3625 delnicah izdajatelja M. d.d., L. že s samo sklenitvijo pogodbe o zavarovanju terjatev z dne 9.10.2001. Zastopa stališče, da se z vpisom nematerializiranih delnic v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pridobi zgolj publicitetni učinek. Dodaja, da se z vpisom pridobi le deklaratorni in ne konstitutivni učinek.

Določbe Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/99 in 75/2002 - ZNVP) ne dajejo podlage za sklepanje, ki ga ponuja revident. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZNVP se pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja, ki se vpisujejo v centralni register, pridobijo, omejijo ali prenesejo z ustreznim vpisom v centralni register, če zakon ne določa drugače. V centralni register se po določbi 3. točke 26. člena ZNVP vpisujejo tudi pravice tretjih na nematerializiranih vrednostnim papirjih, med katere sodi tudi zastavna pravica (1. točka prvega odstavka 28. člena ZNVP). Za tak primer ni predpisana nobena izjema v smislu določbe drugega odstavka 6. člena ZNVP. Tudi zastavna pravica na nematerializiranih delnicah se zato pridobi (šele) z vpisom v centralni register in ne (že) s sklenitvijo pogodbe, s katero se zastavitelj obveže ustanoviti zastavno pravico.

Nepomembno za odločanje o reviziji je zatrjevanje revidenta, da je tožeča stranka "vseskozi naklepno ravnala s slabo vero, saj je kljub prevzeti zavezi prepovedi nadaljnjega razpolaganja s predmetnimi delnicami, le te zastavljene delnice že dva meseca po sklenitvi predmetne pogodbe prodala naprej dvema novima kupcema...".

Revident še opozarja na napačen izrek izpodbijane sodbe, ki glasi:

"Pritožba se zavrne, izpodbijani sklep se potrdi." Gre za očitno pisno pomoto (potrditi bi bilo treba sodbo), ki bi jo bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa v odgovoru na revizijo ni prispevala ničesar pomembnega za odločanje o reviziji.