VSRS Sodba III Ips 126/2004

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 442.860,00 SIT, v petnajstih dneh.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji plača 282.980,32 EUR z zamudnimi obrestmi. Njeno pritožbo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

1Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka Revident uveljavlja, da je v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 29.1.2003 predlagal zaslišanje strank in prič T. Š. in M. B. Ker niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče ni izvedlo teh dokazov, naj bi bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka.

Dokazi se izvedejo, da se ugotovi, ali so trditve pravdnih strank resnične. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji (v bistvenem) glede dejanske podlage tožbenega zahtevka zatrjevala, da je iz njenega dolgotrajnega sodelovanja z družbo W. d.o.o. na podlagi dobav materiala nastal dolg te družbe v višini 1.385.695.063,00 ITL. Na posebno prošnjo gospoda W. W. naj bi del računov za dobavljeno blago tožeča stranka naslovila na toženo stranko. Na podlagi teh trditev ni mogoče izpeljati zaključka o nastanku vtoževane terjatve. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da tožeča stranka ni navedla "niti pravnega temelja plačilne obveze tožene stranke." Ker ni bilo zadostnih trditev, nižjima sodiščema ni bilo treba izvesti predlaganih dokazov. Tudi če bi se namreč potrdilo, da je tožeča stranka naslovila sporne račune na toženo stranko po volji gospoda W. W., samo na tej podlagi, ob nesporni ugotovitvi, da je bilo blago dobavljeno družbi W. d.o.o., še ni nastala zaveza tožene stranke, da jih plača.

2Glede zmotne uporabe materialnega prava Nižji sodišči sta pravilno ocenili pomen pogodbe, ki sta jo dne 26.4.1996 sklenili W. d.o.o. iz M. in tožeča stranka. Ker tožena stranka ni stranka te pogodbe, iz nje zanjo niso nastale nobene obveznosti. Enako velja za uskladitev salda z dne 28.11.1995.

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravno zmotno stališče, da ni mogoče pridobiti izvršilnega naslova tako do glavnega dolžnika kot tudi do pristopnika k dolgu, ker bi, kot pravi, to "v končni posledici lahko predstavljalo neopravičeno obogatitev." S samo obsodbo obeh dolžnikov še ne pride do neopravičene obogatitve. V morebitni izvršbi po obeh izvršilnih naslovih se dvakratno poplačilo prepreči tako, da potem, ko en dolžnik poravna terjatev, drugi dolžnik v izvršbi, ki teče proti njemu, vloži ugovor po 8. točki 2. odstavka 55. člena ZIZ (ugovor ugasle terjatve). Vendar pa je bil ta argument sodišča prve stopnje le dodaten argument za zavrnitev tožbenega zahtevka in ne nosilni. Temeljni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je po že povedanem v tem, da tožeča stranka ni navedla pravotvornih dejstev (npr. v smislu pristopa k dolgu tožene stranke ali njenega lastnega naročila blaga), ki bi utemeljevala vtoževano terjatev.

Revident še uveljavlja, da bi morali nižji sodišči najprej ugotoviti pravilno materialno pravo, pri čemer omenja, da bi prišlo v poštev italijansko trgovsko pravo ali pa "najverjetneje pravo mednarodne konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga." Pravna pravila je mogoče uporabiti, če stranki postavita ustrezne dejanske trditve. To velja tudi za kolizijska pravila, v tem primeru iz Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 71/82).

Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10/84) se po določbi njenega prvega člena uporablja za pogodbe o prodaji blaga. Tožeča stranka ni trdila, da je s toženo stranko sklenila prodajno pogodbo. Uporaba navedene konvencije zato ne pride v poštev.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je upravičena do stroškov, ki jih je priglasila v odgovoru na revizijo, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo.