VSRS Sklep III Ips 25/2004

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Okrožno sodišče v Novem mestu je na podlagi določbe prvega odstavka 99. člena ZPPSL začelo in zaključilo stečajni postopek nad dolžnikom. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo.

Zoper sklep drugostopenjskega sodišča je vložilo Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči naj bi nepravilno uporabili 1. odstavek 99. člena ZPPSL, nista pa uporabili 2. in 7. člena ZPPSL niti 2. točke 1. odstavka 25. člena ZFPPod. Predlaga razveljavitev obeh sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno državno tožilstvo ne zanika, da so bili ob izdaji izpodbijanih sklepov izpolnjeni pogoji za začetek in zaključek stečajnega postopka, kot jih določa prvi odstavek 99. člena ZPPSL, zatrjuje pa, da so bili podani tudi pogoji za izbris dolžnika, kot jih določa 25. člen ZFPPod, ker je bilo ugotovljeno, da dolžnik nima premoženja. Ob izpolnitvi pogojev tako po določbi prvega odstavka 99. člena ZPPSL, kakor tudi po določbi 25. člena ZFPPod, pa bi po stališču zahteve za varstvo zakonitosti moral imeti izbris dolžnika po določbah ZFPPod prednost. Namesto da je bil nad dolžnikom začet in zaključen stečajni postopek, bi zato moral biti opravljen postopek izbrisa iz sodnega registra.

Za odgovor na vprašanje, ali ima kateri izmed obeh postopkov prednost, se je treba najprej vprašati, ali so zakonsko postavljeni pogoji za začetek in zaključek stečajnega postopka enaki pogojem za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra in ob morebitnem pritrdilnem odgovoru še, ali zakonske določbe dajejo oporo za sklepanje, da ima en postopek prednost pred drugim.

Po določbi prvega odstavka 99. člena ZPPSL stečajni senat, potem ko ugotovi, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške tega postopka ali da je neznatne vrednosti, izda sklep, s katerim stečajni postopek začne in ga takoj zaključi. Ta določba sama po sebi ni zadostna podlaga za začetek in zaključek stečajnega postopka. Temeljna predpostavka za tako ravnanje stečajnega senata je, da sta izpolnjena oba ali vsaj eden od pogojev za začetek stečajnega postopka: (a) dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost (insolventnost) dolžnika, (b) njegova prezadolženost (prvi odstavek 2. člena ZPPSL).

Na podlagi prvega odstavka 25. člena ZFPPod se gospodarska družba izbriše iz sodnega registra, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

1če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov (70. člen ZGD), 2. če gospodarska družba nima premoženja, 3. če nastopi razlog, ki ga za izbris gospodarske družbe brez likvidacije določa drug zakon.

V drugem odstavku 25. člena ZFPPod je še določeno, da se šteje, da obstaja razlog iz druge točke prvega odstavka, če gospodarska družba neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa.

Tako določeni pogoji za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra ne vključujejo insolventnosti, kot skuša prikazati zahteva za varstvo zakonitosti. Gospodarska družba, ki se izbriše, je seveda lahko insolventna in v marsikaterem primeru gotovo tudi je, vsekakor pa to ni zakonski pogoj za izbris iz sodnega registra. Za gospodarsko družbo, ki npr. ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki zanjo opravlja posle plačilnega prometa, še ni mogoče sklepati na en sam razlog takega ravnanja, na insolventnost. V velikem številu primeru gre preprosto za družbe, ki po vpisu v sodni register nikoli sploh niso delovale (opravljale poslovne dejavnosti). Za take družbe ni mogoče trditi, da so insolventne. Insolventnost namreč pomeni (dalj časa trajajočo) nesposobnost poplačati svoje obveznosti, take družbe pa obveznosti (praviloma) sploh nimajo. Glede družb, ki v dveh zaporednih poslovnih letih ne predložijo letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, se zdi samo po sebi umevno, da jim ni mogoče kar pripisati insolventnosti.

Primerjava zakonskih pogojev, določenih za začetek in takojšen zaključek stečajnega postopka in zakonskih pogojev, določenih za izbris gospodarske družbe iz sodnega registra, po povedanem pokaže, da ne gre za isti krog gospodarskih družb, še zlasti pa ne gre v obeh primerih zgolj za gospodarske družbe, ki nimajo premoženja. Ureditev po ZFPPod se glede na ureditev po ZPPSL ne pokaže kot specialnejša, saj za izbris gospodarske družbe po ZFPPod zadostuje že, da nima premoženja, krog takih družb, zoper katere je mogoče začeti in takoj zaključiti stečajni postopek po določbah ZPPSL, pa je ožji, saj v ta krog ne sodijo gospodarske družbe, ki niso insolventne ali prezadolžene (glede argumenta specialnosti glej npr. Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 157). Ureditev po ZFPPod zato ne more uživati prednosti z uporabo argumenta "Lex specialis derogat legi generali". Za razrešitev vprašanja, katera zakonska ureditev ima prednost, se je treba predvsem vprašati, ali ga ni morda rešil že zakonodajalec.

ZFPPod v drugem odstavku 23. člena določa, (skrajšano), da se določbe ZFPPod ne uporabljajo za gospodarske družbe, nad katerimi je bil začet postopek prisilne poravnave, stečajni postopek oziroma postopek likvidacije po ZPPSL. Izpeljavo tako postavljenega pravila pomenijo določbe drugega odstavka 30. člena ZFPPod, ki povedo, kateri ugovori so dovoljeni proti sklepu o začetku postopka izbrisa. Eden izmed takih razlogov je vložen predlog za začetek stečajnega postopka nad gospodarsko družbo (vključno s predujmom). Na ta način je ZFPPod dal prednost stečajnemu postopku pred postopkom izbrisa, če je bil že vložen predlog za začetek stečajnega postopka in založen predujem. V predmetni zadevi, v kateri izbrisni postopek sploh še ni bil začet, zato ni dvoma, da ima stečajni postopek prednost pred izbrisnim.

Na podlagi zgoraj povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zato zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP).