VSRS Sklep G 4/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev.

Pri izvajanju nadzora po 61. členu in sledečih Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 6/94 - ZTVP) je Agencija za trg vrednostnih papirjev (Agencija) ugotovila, da udeleženka ni nakazala H. d.d. kupnin v skupnem znesku 65.623.201,50 SIT, ki jih je prejela iz prodaj vrednostnih papirjev, izvršenih za njen račun.

Takšno udeleženkino ravnanje naj bi bilo v nasprotju s prvo točko četrtega odstavka 18. člena Sklepa o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji (Ur. list RS štev. 23/97...50/99), kar je po stališču Agencije hujša kršitev predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji iz prve alinee 65. člena ZTVP. Zato je Agencija z izpodbijano odločbo udeleženki odvzela dovoljenja za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji, navedena v izreku odločbe.

Odločbo Agencije izpodbija udeleženka s pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in postopek zoper udeleženko ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Novi ZPP (Ur. list RS štev. 26/99) je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP). Po prvem odstavku 498. člena ZPP se njegove določbe uporabljajo že v vseh tistih postopkih, v katerih se postopek na prvi stopnji ni končal pred njegovo uveljavitvijo. Agencija je izpodbijano odločbo izdala 14.7.1999, to je prvega dne veljavnosti novega ZPP. Ker se v postopku odločanja Agencije in tudi v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP (drugi odstavek 161. člena in tretji odstavek 170. člena ZTVP), je sodišče v pritožbenem postopku smiselno upoštevalo ustrezne določbe novega ZPP.

Stališče udeleženke, da mora pritožbeno sodišče v pritožbenem odločanju upoštevati materialnopravne določbe ZTVP-1 (Ur. list RS štev. 56/99), je zmotno. Časovno veljavnost materialnopravnih določb ZTVP-1 in ZTVP razmejujeta 410. člen in prva točka prvega odstavka 407. člena ZTVP-1, ne pa 400. člen ZTVP-1.

ZTVP-1 je začel veljati 28.7.1999 (410. člen ZTVP-1). Šele s tem dnem so prenehale veljati določbe ZTVP (prva točka prvega odstavka 407. člena ZTVP-1). Za pravno presojo udeleženkinih ravnanj, do katerih je prišlo v oktobru in novembru mesecu 1998 in ki so bila podlaga izpodbijani odločitvi, je treba upoštevati določbe predpisov, ki so veljali v omenjenem času. To pa so bile določbe ZTVP in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov. ZTVP-1 namreč nima določbe, ki bi glede posameznih njegovih določb uveljavila retroaktivno veljavnost. In končno, ker ravnanje udeleženke, za katero ji je Agencija odvzela dovoljenja za poslovanje z vrednostnimi papirji, ni kaznivo dejanje, tudi uporaba drugega odstavka 3. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 63/94 in 23/1999) ni možna. Omenjeni določbi ustrezne določbe pa ZTVP-1 nima. Ali je udeleženka z ravnanjem, zaradi katerega ji je Agencija odvzela dovoljenje za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji, huje kršila predpise o poslovanju z vrednostnimi papirji je zato tudi v pritožbenem postopku treba presojati po določbah ZTVP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih.

Udeleženka uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem ne pove, v čem naj bi Agencija pri ugotavljanju dejanskega stanja v okviru, ki ga določa drugi odstavek 68. člena ZTVP, dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovila, pač pa izhaja iz predpostavke, da so družbe iz skupine X. zatrjevani ustni dogovor, s katerim udeleženka upravičuje svoje ravnanje, sklenile. Takšno pritožbeno stališče pomeni izpodbijanje dokazne ocene, ki je Agencijo privedla do zaključka, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen. Do omenjenega dejanskega zaključka pa Agencija ni prišla zaradi dajanja prevelike teže izjavi likvidacijskega upravitelja v primerjavi z izjavo bivšega direktorja H. d.d., ampak na podlagi ocene večjega števila dokazov, v katero je vključila poleg izjave bivšega direktorja omenjene banke in likvidacijskega upravitelja predvsem dokaze, iz katerih izhajajo dejstva, ki jih Agencija navaja v izpodbijani odločbi. Glede teh dejstev udeleženka ne trdi, da so zmotno ugotovljena. Omenjena dejstva pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost dejanskega zaključka Agencije, da zatrjevanega ustnega dogovora ni.

Ob pravilnosti dejanske ugotovitve, da zatrjevanega dogovora ni, odpade za odločitev o utemeljenosti pritožbe potreba presojanja, ali je udeleženka na podlagi omenjenega dogovora (ki ga ni) lahko zadržala izplačilo zneska 65.623.201,50 SIT.

Na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 39. člena ZTVP je Agencija izdala Sklep o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji. Ta določa v prvi točki četrtega odstavka 18. člena, da mora borzno posredniška družba kupnino iz posla, ki ga je sklenila za račun stranke, nakazati stranki naslednji delovni dan šteto od prejema kupnine. Ravnanje v nasprotju s to določbo je pri zadržanju zneska 65.623.201,50 SIT vsekakor tudi po mnenju pritožbenega sodišča hujša kršitev predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji iz prve alinee 65. člena ZTVP. Ta pa ima za posledico odvzem dovoljenja za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji.

Ne glede na to, da je treba v tem primeru zakonitost odločitve presojati po določbah ZTVP, opozarja pritožbeno sodišče na sedmo točko prvega odstavka 205. člena ZTVP-1, ki nakazuje na 204. člen omenjenega zakona, v katerem je v prvi točki prvega odstavka zajeto tudi takšno dejanje, za kakršnega je Agencija z izpodbijano odločbo odvzela dovoljenje za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji. Ne držijo torej pritožbene trditve, da ZTVP-1 v tem postopku obravnavanega dejanja več ne sankcionira. Okoliščina, da je edina njena dejavnost opravljanje poslov z vrednostnimi papirji pa je bila udeleženki znana že predno je kršila predpise o poslovanju z vrednostnimi papirji, znane pa so ji bile tudi možne sankcije.

Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo Agencije.