VSRS Sklep G 2/2002

Zavrne se predlog tožeče stranke za izdajo naslednje začasne odredbe:
"Okrožnemu sodišču v Novi Gorici se prepoveduje izdati sklep o začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko."

Tožena stranka je z odločbo ugotovila, da so podani pogoji, da se nad tožečo stranko začne stečajni postopek. To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo in zahteva njeno razveljavitev in odpravo.

Po vložitvi tožbe je tožeča stranka predlagala, naj vrhovno sodišče z začasno odredbo prepove Okrožnemu sodišču v Novi Gorici izdati sklep o začetku stečajnega postopka. Navedla je, da je pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložila pobudo za oceno ustavnosti tistih določb Zakona o bančništvu (ZBan, Uradni list RS 7/99, 102/2000 in 59/2001), ki urejajo začetek stečajnega postopka proti bankam in hranilnicam. Z uvedbo stečajnega postopka bi ji nastala ogromna nenadomestljiva škoda, ki jo želi z začasno odredbo preprečiti.

Pristojnost sodišč določa zakon (prvi odstavek 126. člena Ustave RS). Ta zakon je Zakon o sodiščih (Uradni list RS 19/94 in 45/95). Po določbi II/5. točke prvega odstavka 101. člena tega zakona je za odločanje v zadevah stečaja pristojno okrožno sodišče. Okrožno sodišče mora zato v vsaki zadevi stečaja samo presoditi, ali so podani pogoji za izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka ali ne. Njegova odločitev je podvržena presoji višjega kot pritožbenega sodišča (1. točka 104. člena Zakona o sodiščih). Vrhovno sodišče lahko v stečajni zadevi odloča kvečjemu na podlagi izrednega pravnega sredstva (4. točka 106. člena Zakona o sodiščih). Iz tega sledi, da vrhovno sodišče nima zakonske podlage za to, da bi okrožnemu sodišču prepovedalo, da odloči v zadevi, za katero je stvarno pristojno.

Okrožno sodišče mora v taki zadevi odločiti samostojno in neodvisno, na podlagi zakona. Zato predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, kakršno je predlagala, ni utemeljen in ga je vrhovno sodišče zavrnilo.