VSRS Sodba III Ips 93/2001

Revizija se zavrne.

Z odločbo z dne 29.7.1998 št... Urad za varstvo konkurence razveljavil z učinkom za nazaj sklepe o minimalnih oziroma izhodiščnih cenah, ki jih je sprejel upravni odbor tožeče stranke na sejah dne 21.3.1996, 28.10.1996, 29.11.1996 in 5.11.1997, ker predstavljajo protipraven kartelni sporazum, zaradi česar nimajo pravnega učinka in se štejejo za nične. Hkrati je prepovedal tožeči stranki sprejemati odločitve, ki bi neposredno določale ceno storitev fizičnega in tehničnega varovanja, oziroma njene elemente.

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je sodišču predlagala, naj odločbo tožene stranke razveljavi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je sprejela v tem sporu izpodbijano odločbo v času veljavnosti Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) v besedilu, kot je bilo objavljeno v Uradnem listu RS št. 18/93. Zato se tudi revizijsko sodišče sklicuje samo na določbe omenjenega zakona.

Tožeča stranka navaja v reviziji, da je sprejela razveljavljene sklepe v izvajanju funkcije nadzora.

Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. list RS št. 32/94; v nadaljevanju ZZVOO) je v 1. točki drugega odstavka 5. člena res pooblastil tožečo stranko, da izvaja nadzor nad svojimi članicami. Ni je pa pooblastil, da lahko izvaja to funkcijo tudi z ukrepi, ki so v nasprotju z določili ZVK.

Po prvem odstavku 3. člena ZVK so kartelni sporazumi prepovedani in nimajo pravnega učinka. To velja tudi za sklepe, ki jih sprejemajo združenja podjetij (tretji odstavek 3. člena ZVK). Takšno združenje podjetij (kaj je po ZVK razumeti pod pojmom "podjetje", določa 2. člen ZVK) je tožeča stranka. Zato tudi zanjo velja, da so sklepi, ki jih je sprejela in ki imajo značilnosti kartelnega sporazuma, navedene v drugem odstavku 3. člena ZVK, prepovedani in brez pravnega učinka.

Z odločbo tožene stranke razveljavljeni sklepi tožeče stranke imajo značilnost kartelnega sporazuma. Z določitvijo najnižje dovoljene cene storitev svojih članic je tožeča stranka določila pogoj, izven katerega njene članice ne smejo ponujati svojih storitev na trgu. Možnost konkuriranja z nižjo ceno je zato izključena. Posledica izpolnjevanje sklepov je torej omejevanje konkurence med članicami tožeče stranke (drugi odstavek 3. člena ZVK). K temu je še dodati, da ZVK v 2. alinei četrtega odstavka 3. člena izrecno navaja kot sklepe iz tretjega odstavka istega člena sklepe, s katerimi se določijo cene storitev. Prav to pa je tožeča stranka storila z razveljavljenimi sklepi - določila je najnižje dovoljene cene, s katerimi njene članice še lahko nastopajo na trgu.

Določb ZVK, da je določanje cen storitev s sklepi iz tretjega odstavka 3. člena ZVK kartelno sporazumevanje, tožeča stranka ni mogla zaobiti z določbo v internem aktu, da je nespoštovanje sklepov o najnižji dovoljeni ceni nelojalno konkuriranje. Z internimi akti ni mogoče določati, kaj je (ne)lojalna konkurenca. To je stvar zakona.

Ne štejejo se vsi sporazumi, ki imajo znake kartelnih sporazumov po 3. členu ZVK, za kartelne sporazume. Kdaj se takšni sporazumi ne štejejo za kartelne sporazume, določa ZVK v 4. do 7. členu. Dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče razveljavljene sklepe podvesti pod katero od omenjenih zakonskih določb, tožeča stranka ni zatrjevala. Ne glede na to revizijsko sodišče opozarja na 1. alineo 4. člena ZVK. Po tej ni mogoče izvzeti iz opredelitve kartelnega sporazuma tistega sporazuma, ki določa ceno (blaga ali) storitev v prometu s tretjimi. Prav to pa je tožeča stranka storila z razveljavljenimi sklepi.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da nadzor nad delom članic tožeče stranke po določbah ZZVOO ne vključuje nadzora nad izvajanjem delovnopravne in davčne zakonodaje. Omenjeni zakon pooblašča tožečo stranko, da nadzira svoje članice pri izvajanju dejavnosti zasebnega varovanja. Za ta nadzor pa lahko tožeča stranka uporabi ukrepe, ki jih ima po 22. členu ZZVOO.

Uporabi lahko tudi ukrepe, ki jih morda ima po svojem statutu ali kodeksu, vendar ti ne smejo biti v nasprotju z določbami ZVK. ZZVOO namreč tožeče stranke ni pooblastil, da lahko v svojih aktih določi za izvajanje svojih upravičenj tudi ukrepe, ki so v nasprotju z določbami ZVK.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi v celoti pravilno uporabilo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).