VSRS Sklep III R 28/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Na predlog predlagatelja je sodnica posameznica okrožnega sodišča priznala sklep Trgovinskega sodišča v Osijeku z dne 18.12.1996, opr.štev. IV-P 496/96-36. Zoper sklep sodnice posameznice je nasprotni udeleženec vložil ugovor, katerega je senat (istega)

okrožnega sodišča zavrnil.

Sklep senata okrožnega sodišča izpodbija nasprotni udeleženec s pritožbo. V njej navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep in tudi sklep sodnice posameznice razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je predlagatelj predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotni udeleženec meni, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker je sodnica, ki je izdala sklep o priznanju tuje sodne odločbe, sodelovala tudi v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper omenjeni sklep. Sodelovanje sodnice, ki je izdala sklep o priznanju tuje sodne odločbe, v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper omenjeni sklep pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pride (tudi) takrat, kadar sodeluje pri izdaji odločbe sodnik, ki bi moral biti izločen. Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije (torej mora biti izločen) tudi takrat, kadar je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem (5. točka 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZPP).

Odločanje o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe pa v razmerju do odločanja o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe ni sodelovanje v postopkih pred različnimi sodišči s funkcionalno različno pristojnostjo. Obakrat vodi postopek isto sodišče - okrožno sodišče. Procesno je situacija enaka kot pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog ali ugovoru zoper sklep o izvršbi. V obeh primerih odloča o ugovoru isto sodišče, pri čemer ni ovire da o njem ne bi odločal tudi isti sodnik. To se praviloma tudi dogaja. Zato sodelovanje sodnice, ki je vodila postopek za priznanje tuje sodne odločbe, v senatu, ki je odločal o ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe, ni kršitev nobene procesne določbe. Takšnega zaključka tudi določba četrtega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, štev. 56/99; v nadaljevanju: ZMZPP), da odloča o ugovoru senat treh sodnikov, ne more spremeniti. V obeh primerih gre za postopka pred istim sodiščem.

Glede na 4. člen ZMZPP je treba za odločitev o predlogu za priznanje tuje sodne odločbe uprabiti določbe Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. list RS, štev. 42/94, Mednarodne pogodbe štev. 10), in sicer njen 21. člen. Predlagano priznanje bi bilo treba odkloniti samo, če ne bi bila izpolnjena katera od predpostavk iz omenjenega pogodbenega določila. Da katera od omenjenih predpostavk ne bi bila izpolnjena, nasprotni udeleženec v pritožbi ne trdi. Izpodbija tudi ne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje tuje sodne odločbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca potem, ko je ugotovilo, da tudi ni pritožbenih razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki za odločitev v tem postopku niso pomembne.