VSRS Sklep III Ips 43/2000

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 891.368,90 SIT z zamudnimi obrestmi,

- da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 891.368,90 SIT z zamudnimi obrestmi,

ter glede na to vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru v delu, v katerem je bilo naloženo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 891.368,90 SIT s pripadki.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki ni sporen. Pri odločanju na revizijski stopnji pa je sporno, ali je dolžnik terjatve, ki jo je v pobot ugovarjala tožena stranka (pod predpostavko, da ta terjatev obstoji), tudi tožeča stranka.

Delavec družbe T. G. d.o.o. je terjatev iz naslova neizplačanih plač, ki jo je imel proti družbi, odstopil s pogodbo toženi stranki. Družba T. G. d.o.o. pa je, po trditvah tožene stranke, s pogodbo o prenosu dejavnosti prenesla na tožečo stranko celotno svojo dejavnost, vse iz prenešene dejavnosti izhajajoče pogodbe in tudi vse delavce. Tožena stranka meni, da je tožeča stranka s tem po 452. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR) pristopila k dolgu družbe T. G. d.o.o., zaradi česar tudi ona odgovarja za terjatev, uveljavljano v pobot, solidarno z omenjeno družbo.

Sodišče prve stopnje je menilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki ne obstoji zato, ker družba T. G. d.o.o. ni prenesla na tožečo stranko svojega premoženja, ampak samo dejavnost in delavce. Zato tožeča stranka ni prevzela solidarne odgovornosti za obveznosti omenjene družbe. V bistvu enako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče.

Stališči sodišč prve in druge stopnje sta pravno zmotni. Po 452.

členu ZOR odgovarja tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota posameznika ali civilne pravne osebe ali njen del, poleg dosedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto ali njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv.

V družbi T. G. d.o.o. je v času sklenitve pogodbe o prenosu dejavnosti morda še bilo družbeno premoženje. Vendar je to bila družba po Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev.

30/93...6/99), čeprav se morda še ni vskladila z njegovimi določbami (primerjaj: 597. in 587. člen omenjenega zakona). Zato je bila civilna pravna oseba, za katero pride v poštev uporaba 452. člena ZOR. Ne glede na navedeno se revizijsko sodišče strinja tudi z razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče načeloma dopustilo uporabo 452. člena ZOR tudi v primerih prenosa družbenega premoženja.

Uporaba 452. člena ZOR ni omejena samo na prenos premoženjske celote, ampak vključuje tudi prenos dela premoženjske celote. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je družba T. G. d.o.o. prenesla na tožečo stranko celotno svojo dejavnost, vse zaloge, ki so omogočale nadaljevanje prenešene dejavnosti in vse delavce, ki so bili v rednem delovnem razmerju v omenjeni družbi, po trditvah tožene stranke pa tudi vse pogodbe, izhajajoče iz prenešene dejavnosti. Navedeni prenosi imajo očitno za posledico, da je družba T. G. d.o.o. svojo dejavnost prenehala opravljati. Zato predstavljajo tolikšen del njene premoženjske celote, da ima njegov prehod na tožečo stranko za posledico nastanek njene solidarne odgovornosti za tiste obveznosti dosedanjega imetnika, ki se nanašajo na preneseni del premoženjske celote.

Zaradi z vidika uporabe 452. člena ZOR zmotne materialnopravne opredelitve prehoda zgoraj navedenega dela premoženjske celote na tožečo stranko sodišči dejanskega stanja za materialnopravno pravilno odločitev še nista popolno ugotovili. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovilo, ali se terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, nanaša na tožeči stranki prenešeni del premoženjske celote. Pri tem bo predvsem upoštevalo, ali je delavec, ki je svojo terjatev odstopil toženi stranki, delal v dejavnosti, ki jo je družba T. G. d.o.o. prenesla na tožečo stranko. Revizijsko sodišče pri tem pripominja, da se strinja s stališčem, da je omenjeni delavec svojo terjatev lahko odstopil toženi stranki. Ker odgovarja prevzemnik premoženjske celote oziroma njenega dela samo do višine vrednosti prevzetih aktiv, bo treba ugotoviti, ali in za koliko prevzeto aktivno premoženje presega morebiti tudi prevzeto pasivno premoženje. Vse to pa bo ugotavljalo šele potem, ko bo ugotovilo, ali je tožena stranka vedela oziroma ali bi morala vedeti, da je postala tožeča stranka plačilno nesposobna (118. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list RS štev.

67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL).

Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče začelo stečajni postopek proti tožeči stranki 3.6.1996, v pobot ugovarjana terjatev pa je bila odstopljena toženi stranki 21.12.1995, torej v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka. V takšnem primeru po 118. členu ZPPSL pobot ni dovoljen, če je upnik vedel ali bi moral vedeti, da je postal dolžnik plačilno nesposoben. Zato bo sodišče najprej ugotavljalo, ali je tožena stranka v času odstopa terjatve vedela, oziroma ali bi morala vedeti za plačilno nesposobnost tožeče stranke. Če je zanjo vedela oziroma če bi zanjo morala vedeti, sodišču zgoraj navedenih dejstev, pomembnih za pravilno uporabo 452. člena ZOR, ne bo treba ugotavljati, ker pobot v takšnem primeru ni dovoljen. V nasprotnem primeru pa bo moralo ugotavljati tudi omenjena dejstva.

Revizijsko sodišče še pripominja, da se ne strinja s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, izraženim v izpodbijani odločbi glede uporabe 118. člena ZPPSL. Izraz "dolžnik" v 118. členu ZPPSL se nanaša na (bodočega) stečajnega dolžnika (v tem sporu na tožečo stranko), izraz "upnik" pa na osebo, ki je postala upnik na podlagi cesije, torej na cesionarja (v tem sporu na toženo stranko).

Stoosemnajsti člen ZPPSL vključuje sicer tudi situacije, ko je bil cesionar dolžnikov upnik že pred cesijo. Nanaša pa se predvsem na situacije, ko cesionar ravno s cesijo postane upnik (bodočega)

stečajnega dolžnika. Namen določbe je preprečiti oškodovanje (drugih) upnikov stečajnega dolžnika, do katerega bi prišlo zaradi zmanjšanja stečajne mase, po drugi strani pa zaradi preprečenja njenega povečanja. Do omenjene situacije bi namreč prišlo, ker bi bila cedirana terjatev s pobotanjem poplačana v celoti, kar ne bi bila, če do cesije in sledečega pobotanja ne bi prišlo. V tem primeru bi jo namreč cedent lahko uveljavil samo tako kot ostali neprivilegirani upniki stečajnega dolžnika, ta pa bi svojo terjatev do cesionarja lahko v celoti izterjal.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.