VSRS Sodba III Ips 140/99

Revizija se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77.

Po sodbi sodišča prve stopnje mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.972.348,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Pritožbo tožene stranke proti odločitvi, da mora tožeči stranki plačati 5.972.348,00 SIT in stroške postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrže, ker uveljavlja tožena stranka nedovoljene revizijske razloge, oziroma jo zavrne, ker ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav uveljavlja vlagatelj revizije v reviziji razloge, zaradi katerih revizije ni mogoče vložiti (n. pr. zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja - tretji odstavek 385. člena ZPP), revizije ni mogoče zavreči. Čim je namreč revizija vložena, mora revizijsko sodišče izpodbijano sodbo vedno preizkusiti tudi, ali so podani revizijski razlogi, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato revizije ni mogoče zavreči niti takrat, kadar navaja njen vlagatelj samo nedovoljene revizijske razloge.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka najbrže (pove tega ne) okoliščino, da sodišči prve in druge stopnje nista navedli predpisov, na katere sta sodbi oprli. Ta okoliščina pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost sodb. Materialnopravna zakonitost sodbe je namreč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. To pa je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

S kakšnim ravnanjem naj bi sodišče sicer kršilo določbe pravdnega postopka, tožena stranka ne pove. To pa bi morala storiti, kajti po uradni dolžnosti upošteva revizijsko sodišče samo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Revizijskih navedb, s katerimi želi tožena stranka prikazati drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo podlaga za odločitvi sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče, glede na tretji odstavek 385. člena ZPP, ni upoštevalo. Ker revizijskih ugovorov s področja dejanskega stanja ne sme upoštevati, je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podjetje O. C. d.o.o.

opravljalo uvozne in izvozne storitve v imenu in za račun tožene stranke. To po prvem odstavku 85. člena ZOR pomeni, da je v spornem poslu, ki ga je opravilo za toženo stranko, slednjo nasproti tožeči stranki neposredno zavezalo.

Tožena stranka ni ugovarjala, da blaga ni prejela. Ugotovljeno je bilo, da ga je prejela prav ona. Tudi ni trdila (torej tudi ne dokazovala), da je prejeto blago kot nenaročeno stavila tožeči stranki na razpolago. Če že ni bila med strankama spora do dostave blaga sklenjena pogodba (pismenost ni potrebna - prvi odstavek 67. člena ZOR), že samo okoliščina, da tožena stranka prejetega blaga, če ga že ni naročila, ni stavila tožeči stranki na razpolago, zadostuje za zaključek, da je bila pogodba sklenjena. Na to kaže tudi okoliščina, da tožena stranka prejetega računa ni zavrnila (primerjaj: drugi odstavek 1107. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 203. Splošne uzance za blagovni promet). Takšno trditev bi tožena stranka gotovo postavila, če bi to storila. Okoliščino, da računa ni prejela, pa je kot nedovoljeno (prvi odstavek 496a člena ZPP) in zato neupoštevno novoto tožena stranka prvič navedla šele v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).