VSRS Sodba III Ips 24/99

Revizija se zavrne.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po ZPP/77.

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.160.396,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja sicer revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, s kakšnim ravnanjem naj bi jih sodišče kršilo. To pa bi morala storiti, ker sicer ni mogoč preizkus, ali je do njih res prišlo. Po 386. členu ZPP preizkusi namreč revizijsko sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo samo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Do teh pa tudi ni prišlo.

Stališče tožene stranke, da je pravilno izpolnila svoje obveznosti cedentu, ker o cesiji njegovih terjatev tožeči stranki ni bila pravilno obveščena, je pravno zmotno.

ZOR niti v 438. členu niti kje drugje ne določa oblike obvestila o cesiji. Lahko je zato tudi ustno, vprašljiva pa bi bila dokazljivost takšnega obvestila. Obvestila, s kakršnimi je cedent obvestil toženo stranko o cesijah spornih terjatev na tožečo stranko, so bilo zato pravilna in v skladu s prvim odstavkom 438. člena ZPP. Oblično ni bilo nič narobe, če so bila zapisana na koncu računov, na katere so se nanašala. Zapisana so bila jasno in razločno, zato jim tudi zaradi morebitne nejasnosti ali nerazločnosti ni mogoče odreči svojstva obvestil. Ker je tožena stranka po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga sojenju sodišča druge stopnje, plačala na tožečo stranko cedirane terjatve cedentu že potem, ko je bila o cesijah obveščena, se svoje obveznosti do tožeče stranke s takšnim plačilom ni oprostila. Zato jo mora izpolniti tožeči stranki (primerjaj: drugi odstavek 438. člena ZOR).

Na obveznost tožene stranke do tožeče ne vpliva okoliščina, da cedent njemu izvršenih plačil (še) ni vrnil. Na obveznost tožene stranke prav tako ne vpliva vprašanje, kdaj je bila sklenjena cesijska pogodba, niti okoliščina, da je bila o drugih cesijah obveščana na drugačen način. Če je tožena stranka nekaj plačala cedentu, kar (zaradi cesije) ni bila dolžna, je to stvar, ki jo bo morala razčistiti s cedentom. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati samo obvestilo o cesiji, cesijska pogodba pa je stvar njenih udeležencev, kar tožena stranka ni (bila). Samo spremenjen način obvestila pa tudi ni razlog, da bi bilo obvestilu o cesiji možno odreči takšno svojstvo.

Zatrjevani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).