VSRS Sodba Ru 2/97

Tožbi se ugodi in se odločba št... z dne 27.11.1996 odpravi.
Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, podružnica v L. (kratko: prvostopni organ) je s sklepom z dne 22.7.1996 št... v skladu z določilom drugega odstavka 53. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, št. 48/94 do 27/96, kratko ZAPPNI) vrnila upniku -

sedanji tožeči stranki K. d.d. L., v likvidaciji, v realizacijo predloženi akceptni nalog št..., "ker sta žig in podpis upnika napačna in ker se naziv in žiro račun upnika ne ujemata. Pri firmi tožeče stranke je bilo namreč dodano "v likvidaciji" in vpisan žiro račun, ki ga je tožeča stranka imela pred začetkom likvidacijskega postopka dne 5.7.1996.

Na tožnikovo zahtevo iz tretjega odstavka 53. člena ZAPPNI je prvostopni organ izdal dne 29.7.1996 odločbo št..., s katero je zavrnil vnovčenje navedenega akceptnega naloga iz istih razlogov, kot je bil akceptni nalog že pred tem s sklepom vrnjen tožeči stranki, se pravi, ker ni izpolnjeval pogojev, ki se zahtevajo po določilu 18. člena in 38. člena ZAPPNI in 23. člena ter 24. člena Navodila o obliki, vsebini in uporabi obrazcev za opravljanje plačilnega prometa preko Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS, št. 9/95 in 35/95, kratko: navodilo).

Pritožbo tožeče stranke proti tej odločbi je sedaj tožena stranka Agencija Republike Slovenije za plačilni promet v Ljubljani (kratko:

APP) zavrnila z odločbo kot neutemeljeno in to v osnovi iz istih razlogov kot prvostopni organ, ko se pri tem pravilnost akceptnega naloga v postopku kontrole presoja po podatkih, ki so veljali ob času izdaje akceptnega naloga.

Proti tej dokončni odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo in predlaga, da se spodbijana odločba tožene stranke odpravi. Tožena stranka je v postopku kontrole pooblaščena le za ugotavljanje formalne pravilnosti akceptnega naloga, ne pa za presojo njegove vsebine. Zato se je ne tiče, kdo izpolni akceptni nalog in kako ga izpolni, kajti to je izključno vprašanje pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, zaradi česar lahko upnik sam vpiše tudi datum zapadlosti in ostale podatke v akceptni nalog. Eventualne nepravilnosti pri tem lahko spodbija le dolžnik, če bi bile s tem prekršene njegove pravice.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravilnosti svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožničine tožbe. Pri tem še postavlja vprašanje, ali je izvajanje plačilnega prometa sploh lahko predmet upravnega postopka oziroma upravnega spora, ker da je z razlago v poštev prihajajočega zakona in izvedbenih predpisov pristojna le APP sama, ne pa sodišče.

Tožba je utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti, da je po določilu prve alineje prvega odstavka 4. člena ZAPPNI opravljanje plačilnega prometa v državi naloga agencije, ki ima pri tem po določilu drugega odstavka določena javna pooblastila, pri čemer mora ravnati po določilu drugega odstavka 6. člena v skladu z zakonom in drugimi predpisi. Med posle plačilnega prometa spada po določilu prvega odstavka 8. člena ZAPPNI tudi kontrola pravilnosti nalogov za plačilo v državi. Ta kontrola predstavlja posebni upravni postopek nadziranja, saj je kontrola nalogov za plačilo in nalogov za prenos sredstev vključena v zakonu (iz drugega in tretjega odstavka 53. člena ZAPPNI) v IV. poglavje II. dela z marginalnim naslovom: Postopek nadziranja kot posebni upravni postopek. In po določilu 46. člena (iz tega poglavja zakona) postopa APP pri nadzoru (kontroli) po "zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno".

Glede na to velja Zakon o splošnem upravnem postopku (kratko: ZUP) tudi za postopek plačilnega prometa, v kolikor ta postopek ni posebej urejen z določili ZAPPNI. Zato je zoper prvostopno odločbo dopustna pritožba (prvi odstavek 11. člena ZUP) in zoper dokončno odločbo po prvem odstavku 56. člena ZAPP tudi upravni računski spor, v katerem se smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnih sporih (kratko:

ZUS). V upravnem sporu pa je sodišče pristojno presoditi zakonitost izpodbijane odločbe, kot to določa prvi odstavek 40. člena ZUS, pri čemer se sicer lahko odločba spodbija tudi zato, če zakon in na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen, kot to določa 1. točka prvega odstavka 10. člena ZUS.

Iz take zakonske ureditve tedaj sledi, da je sodišče v računskem upravnem sporu pristojno in dolžno oceniti tudi materialnopravno pravilnost spodbijane odločbe, se pravi, da ugotovi, ali so bili zakonski predpisi - in tako tudi izvršilni predpisi - pravilno uporabljeni.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ vrnil tožeči stranki akceptni nalog, ker da ta ni pravilno izpolnjen. To je storil v skladu z določilom drugega odstavka 53. člena ZAPPNI, ki po vsebini predstavlja realizacijo načela ekonomičnosti upravnega postopka in pomoči stranki, kar je sicer podrobneje izpeljano v 68. členu ZUP. Po tej določbi namreč mora organ pomagati stranki odpraviti formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih vloge ni mogoče obravnavati (take vloge ni mogoče kar takoj zavreči). Če vložnik vlogo v danem roku popravi, se šteje, da je bila vloga od samega začetka v redu.

Prvostopni organ je vrnil tožeči stranki akceptni nalog kot navedeno, ker bi po njegovem mnenju morala biti na njem označena tožena stranka kot upnik s firmo, s kakršno je bila registrirana pri prvostopnem organu na dan izdaje akceptnega naloga pred njegovo dospelostjo, ne pa s firmo ob času dospelosti akceptnega naloga. Iz priložene fotokopije akceptnega naloga je razvidno, da je pri sicer nespremenjeni firmi: K., d.d., L., dodatek: "v likvidaciji". Te razloge sta povzeli tudi prvostopna odločba o zavrnitvi akceptnega naloga in drugostopna, sedaj spodbijana odločba tožene stranke.

Takšno postopanje in pravni zaključki agencije niso utemeljeni.

Agencija namreč lahko vrne (in nato zavrne) akceptni nalog le, če ima res kakšne formalne pomanjkljivosti, če se na primer številka računa ali imena strank ne ujemajo ali niso točni. V danem primeru pa ne drži, da bi akceptni nalog moral vsebovati podatek o upnikovi firmi, kot je bila registrirana ob izdaji akceptnega naloga. Ne drži namreč izvajanje agencije, da je samo dolžnik pristojen izpolniti akceptni nalog s spornima podatkoma (in drugimi podatki, razen overitve in podpisa upnika). Namreč po eni strani je obseg izpolnjevanja akceptnega naloga izključno stvar dogovora med dolžnikom in upnikom in je tako lahko upnik pooblaščen, da sam izpolni podatke v akceptnem nalogu, tudi datum zapadlosti, in da tako izpolnjen akceptni nalog predloži agenciji v vnovčenje. Res je določeno v prvem odstavku 38. člena ZAPPNI, da dolžnik vroči upniku akceptni nalog z vpisanim datumom dospelosti, in v drugem odstavku 23. člena navodila še celo več, da dolžnik izpolni tudi kraj in datum izdaje naloga (in da ga podpiše). Toda teh določb ni mogoče šteti za kogentne, temveč so nasprotno dispozitivne narave, kar izhaja iz osnovnega načela avtonomije volje strank iz 10. člena ZOR, da je namreč stvar pogodbenih strank, dolžnika in upnika, da po lastni presoji urejata pogodbena in sploh medsebojna razmerja. Nikakega razumnega razloga ni, da bi stranke ne smele same po lastni presoji urejati pravnih razmerij v zvezi z akceptnim nalogom in v zvezi s tem pri izpolnjevanju tega naloga. Zato ne drži načelno izvajanje agencije, da upnik ne sme izpolniti akceptnega naloga z določenimi podatki.

Tudi po drugi strani ima prav tožba, da tožena stranka sploh ni pristojna za vprašanje, kdo je konkretno izpolnil akceptni nalog. To se ne tiče vprašanja formalne kontrole akceptnega naloga, se pravi točnosti posameznih podatkov, pomembnih za realizacijo naloga. Samo to je pristojnost agencije. Če pa so v akceptnem nalogu morebiti kakšne vsebinske neskladnosti, pa lahko to uveljavlja le stranka, ki je s tem prizadeta.

Agencija tedaj ne bi bila smela očitati tožeči stranki, da je sama izpolnila akceptni nalog.

Vendar pa, kot v odgovoru na tožbo navaja toženka, to vprašanje niti ni odločilnega pomena, kajti odločilno je, da bi po mnenju tožene stranke in že pred tem prvostopnega organa, v akceptnem nalogu morali biti podatki o upniku, njegovi firmi in številke računov kot so bili registrirani pri agenciji ob času izdaje akceptnega naloga, ne pa ob času njegove dospelosti oziroma predložitve v vnovčitev.

Tudi v tem pogledu agencija nima prav. Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožene stranke, da se akceptni nalog mora realizirati tudi, če so vpisani podatki upnika, kot so veljali ob času izdaje naloga, saj je agencija sama izdala na predlog likvidacijskega upravitelja tožeče stranke odločbo št... dne 5.7.1996 o zaprtju žiro računa upnika z označbo v njegovi firmi, da je v likvidaciji, in nadalje o odprtju posebnega računa z deponiranjem podpisa novega zakonitega zastopnika. To bi bilo tudi v skladu z določilom drugega odstavka 137. člena ZUP.

Toda če je upnik - tožeča stranka sam izpolnil akceptni nalog v času po izdaji akceptnega naloga pa do njegove zapadlosti, in to z dodatkom v njegovi firmi: "v likvidaciji", potem je to samo prednost v postopku, ne pa ovira ali formalna nepravilnost, saj so vendar ažurirani podatki prava podlaga za takojšnjo obdelavo pri vnovčenju naloga.

Pri tem pa je treba sploh povedati, da pristavek k firmi pravne osebe: "v likvidaciji" ne predstavlja spremembe firme, temveč le zakonsko obvezen dodatek iz 376. člena Zakona o gospodarskih družbah. Pravna osebnost in istovetnost pravne osebe ni s tem dodatkom v ničemer prizadeta ali spremenjena, gre za popolnoma isti subjekt, kar mora upoštevati tudi agencija pri izvajanju plačilnega prometa.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba spodbijano odločbo tožene stranke odpraviti. V novem postopku se bo morala tožena stranka izogniti očitanim kršitvam, nato pa o stvari pravilno odločiti.

Izrek o stroških temelji na določilu 61. člena ZUS.