VSRS Sodba Ru 36/96

Tožba proti odločbi tožene stranke z dne 26.3.1996 se zavrne kot neutemeljena, zavrže pa se tožba proti sklepu podružnice tožene stranke z dne 30.5.1995.

Prvostopni organ je z odločbo z dne 18.4.1995 naložil tožeči stranki, da mora plačati:

1davek od prometa proizvodov po tar.št. 1 v višini 2.212.956,90 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do plačila, 2. davek od prometa proizvodov po tar.št. 2 v višini 52.824,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do plačila, 3. davek od prometa proizvodov po tar. št. 3 v višini 208.906,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do plačila, 4. davek od prometa storitev po tar. št. 1 v višini 1.831.990,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do plačila.

Prvostopni organ je tudi izdal sklep z dne 30.5.1995 o prisilni izvršbi.

Tožena stranka kot drugostopni organ je pritožbi tožeče stranke s sedaj izpodbijano odločbo delno ugodila tako, da je odpravila prvostopno odločbo po I/4. glede zneska 347.923,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, sicer pa pritožbi ni ugodila.

Proti tej odločbi tožene stranke in sklepu prvostopnega organa z dne 30.5.1995 vlaga tožeča stranka tožbo zaradi bistvene kršitve določil postopka, kršitve materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga odpravo izpodbijanih odločb, vrnitev z izvršbo izterjanega zneska 4.773.029,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 31.5.1995 in povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Tožba proti citiranemu sklepu prvostopnega organa z dne 30.5.1995 ni dopustna. Po določilu 7. člena zakona o upravnih sporih (kratko: ZUS) se namreč tožba lahko vloži le proti odločbi organa druge stopnje, ne pa proti odločbi organa prve stopnje, razen če proti prvostopni odločbi ni pritožbe. Proti sklepu o izvršbi po 278. členu ZUP pa je dopustna pritožba kot to sledi iz določil 1. odstavka 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), o čemer je bila tožeča stranka s pravnim poukom tudi posebej obveščena. Zato je bilo treba tožbo proti prvostopnemu sklepu v skladu z določilom 4. točke 1.

odstavka 30. člena ZUS zavreči.

Tožba proti odločbi tožene stranke z dne 26.3.1996 ni utemeljena.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ji je bil neupravičeno naložen v plačilo prometni davek zaradi nevodenja evidence o porabi materiala po 3. odstavku 55. člena zakona o prometnem davku (ZPD), ker da je s tako evidenco dejansko razpolagala. Sicer ne vodi in ni dolžna voditi glede na svojo dejavnost ne materialnega knjigovodstva niti izkazovati nedovršene proizvodnje in zalog gotovih izdelkov. Toda na podlagi knjigovodskih podatkov - bruto bilance in izpiskov posameznih kontov glavne knjige razpolaga s prikazi, ki vsebujejo za večje kupce vrednost prodaje in skupni znesek stroškov za repromaterial z navedbami števila računov, pri čemer ima arhivirano vso dokumentacijo oziroma naročila za posamezne kupce, ki so tudi sami evidentirali porabo namensko nabavljenega materiala. Zato meni, da bi po toženi stranki zahtevana posebna evidenca bila sama sebi namen.

Takšna izvajanja tožeče stranke niso upoštevna in prezrejo, da se mora po kogentni določbi 3. odstavka 55. člena ZPD voditi obvezna evidenca o nakupu, gibanju in porabi teh proizvodov po njihovi vrsti, količini in vrednosti, ki se mora ujemati s podatki iz računa o nakupu, prejemnice, dostavnice, tovornega lista ali drugih listin. Samo če razpolaga s takšno evidenco, je lahko deležna oprostitve plačila prometnega davka. Zahtevana posebna evidenca je zato formalen, popoln, zbiren, nazoren in sproten prikaz določenega dela poslovanja v pravni osebi, ki ga ne morejo nadomestiti raztreseni podatki na različnih mestih in listinah, kot to v nasprotju s citirano zakonsko določbo meni tožeča stranka. Pri tem ni prezreti, da se taka evidenca zahteva in mora obstajati posebej, poleg računov o nakupu blaga. Zahtevane evidence tožeča stranka torej ni vodila in ji je bilo zato upravičeno naloženo plačilo prometnega davka.

Tudi ne drži, da se mora kontrolirati plačevanje akontacij na podlagi lastnega knjigovodstva v sami pravni osebi. Sicer drži in se upošteva plačevanje akontacij prometnega davka, če je obračun pravilen oziroma če so plačila pravilna. Za tožečo stranko pa so se pri inšpekcijskem pregledu ugotovile nepravilnosti, ker je tožeča stranka odvedla premajhen znesek akontacij, in to zaradi neupoštevanja določbe 313. člena ZOR, po kateri se s plačilom obveznosti pokrijejo najprej zamudne obresti in šele nato glavnica. Obračun zamudnih obresti pa temelji na določilu zakona o obrestni meri zamudnih obresti v zvezi z določilom 46. člena ZPD.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba tožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno, ko pri tem tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se po določilu 2. odstavka 40. člena ZUS upoštevajo po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v svoji tožbi zahteva še povrnitev s prisilno izvršbo izterjanega zneska. Po eni strani je sodišče tožbo zoper sklep o izvršbi, ki je bil podlaga za izterjavo, zavrglo kot nedopustno, po drugi strani pa se vrnitev neupravičeno izterjanega prometnega davka (z zamudnimi obrestmi in stroški) vrača na posebno zahtevo od davčnega organa v skladu z določilom 66. člena ZPD.

Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Toda po določilu 61. člena ZUS trpi stroške postopka vsaka stranka sama.