VSRS Sodba III Ips 8/95

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje delno spremenita tako, da se tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da sta toženi stranki kršili materialno avtorsko pravico druge tožeče stranke izdelka "zidna vtičnica" s tem, da je prva toženka v letu 1989 posnela citirani tožnikov izdelek, oziroma njegov prototip in tehnično dokumentacijo ter se prijavila kot avtorica izdelka "stenska vtičnica", ki je plagiat izdelka tožeče stranke, druga tožena stranka pa v letu 1990 pričela s proizvodnjo in prodajo izdelka "stenska vtičnica", ki je plagiat izdelka tožeče stranke;

2. Druga tožena stranka je dolžna opustiti proizvodnjo izdelka "stenska vtičnica" ter se ji prepoveduje nadaljnja proizvodnja in prodaja teh izdelkov 3. Toženca sta nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške prvostopnega postopka,"

zavrne.

II. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožeča stranka mora povrniti tožencema polovico njunih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, to je 26.287,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki kršili materialno avtorsko pravico drugega tožnika do izdelka "zidna vtičnica" in drugi toženi stranki prepovedalo proizvajati in prodajati omenjeni izdelek, enak tožbeni zahtevek obeh toženih strank iz nasprotne tožbe pa v celoti zavrnilo, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka dne 25.12.1989 prijavila zaradi zavarovanja z modelom novo obliko stenske vtičnice (1. al. 2. odst. 2. člena Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja - Ur. list SFRJ štev. 34/81...20/90; v nadaljevanju: ZVIT) ter da ji je bil model priznan in vpisan v register 19.10.1990. Ta dejstva sprejema kot pravilno ugotovljena tudi pritožbeno sodišče in med strankama nikoli niso bila sporna.

Nosilec modela ima (med drugim) pravico v proizvodnji izkoriščati zavarovano obliko telesa, ne dovoliti drugim, da jo izkoriščajo, da(ja)ti v promet predmete, izdelane po zavarovani obliki telesa in razpolagati z modelom (1. do 3. točka 44. člena ZVIT). Te pravice pridobi z vpisom priznane pravice modela v ustrezni register, veljajo pa od dneva, ko je bila vložena pravilna prijava za priznanje pravice modela (50. člen ZVIT).

Glede na zgoraj navedena dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, gredo prvi toženki vse naštete pravice iz modela. Kot nosilka modela se že po zakonu šteje za avtorico nove oblike telesa, oziroma za pravno naslednico (singularno ali univerzalno) avtorja (2. odst. 85. člena ZVIT). Zato je samo ona, in nihče drug, upravičena s tožbo iz 117. člena ZVIT preprečiti drugim neupravičeno izkoriščanje zavarovane oblike telesa, neupravičeno dajanje v promet predmetov, izdelanih po zavarovani obliki telesa, oziroma drugačno zlorabo zavarovane oblike telesa.

Drugi tožnik tožbe sicer ne temelji na 117. členu ZVIT, ampak na 95. in 96. členu Zakona o avtorski pravici (Ur. list SFRJ štev. 19/78...21/90). Tudi tega ne more. Dokler je namreč nosilka pravic iz modela prva toženka, se, kot je že zgoraj navedeno, samo ona šteje za avtorico zavarovane oblike telesa, oziroma za avtorjevo pravno naslednico. Če pa je drugi tožnik menil, da je on avtor nove oblike telesa, oziroma njegov pravni naslednik, bi moral s tožbo iz 2. odst. 123. člena ZVIT zahtevati, da se prvi toženki prekliče pravica do modela in on sam razglasi za njegovega nosilca. To možnost je imel, ker je takšno tožbo dal ZVIT v 2. odst. 123. člena tudi pravnim naslednikom avtorjev. Po lastnih navedbah pa naj bi bil drugi tožnik avtorjev singularni pravni naslednik.

Ker se prva toženka šteje za avtorico nove oblike telesa dokler je nosilka modela, ni nihče kršil avtorske pravice drugega tožnika. Zato ta ne more nikomur prepovedovati kakršnegakoli izkoriščanja z modelom zavarovane nove oblike telesa, tudi drugemu tožencu ne.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pri odločanju o tožbenem zahtevku (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) materialno pravo zmotno uporabili, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz točke I. izreka te sodbe.

V delu, v katerem izpodbija zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka pa je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je drugi tožnik že predno je prva toženka vložila pravilno prijavo za priznanje modela, torej pred 25.12.1989, pripravil vse, kar je treba, za uporabo tiste oblike stenske vtičnice, za katero je bil prvi toženki priznan model. Okoliščina, da drugi tožnik izdeluje in daje v promet stenske vtičnice enake oblike kot je tista, katere obliko je prva tožnica dala zavarovati z modelom, zato ni protipravno dejanje (58. člen ZVIT). Drugi tožnik lahko zato takšno obliko uporablja brez kakšnih obveznosti. Zato sta sodišči nasprotni tožbeni zahtevek pravno pravilno zavrnili.

Z vidika zgoraj obrazložene pravilne uporabe materialnega prava se pokaže, da tista ravnanja sodišča, ki jih tožena stranka opredeljuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, to niso. Vprašanje pravilnega razumevanja odločitve o predhodnem vprašanju v matičnem postopku je vprašanje materialnega prava. Vsa za odločitev relevantna dejstva pa izhajajo iz listinskih dokazov, tudi okoliščina, da je drugi tožnik pripravil vse potrebno za proizvodnjo stenske vtičnice že pred vložitvijo pravilne prijave za priznanje modela (pogodbi, ki ju je sklenil drugi tožnik dne 13.12.1989 z F. in M.). Morebitna nedoločenost tožbenih zahtevkov pa na izvrševanje sodbe tako ne more vplivati, saj sta bila oba zavrnjena. Zato ni bilo razlogov za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Končni rezultat odločitve o stroških prvostopnega postopka je takšen, da nosita stranki vsaka svoje stroške. To pa zato, ker ni nobena uspela s svojim tožbenim zahtevkom. V pritožbenem in revizijskem postopku pa je tožena stranka (pritožbo in revizijo je vložila samo ona) uspela samo glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke (na podlagi pravnih sredstev je bil zavrnjen), ne pa tudi o svojem nasprotnem tožbenem zahtevku (odločitev o njem je ostala nespremenjena). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki polovico njenih pritožbenih in revizijskih stroškov. Pri odmeri stroškov je upoštevalo poleg taksne tarife in tarife za posamezne storitve pravne pomoči še 6. odst. 7. člena ZST ter 1. odst. 16. člena odvetniške tarife. Stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo sodišče ni upoštevalo (1. odst. 155. člena ZPP).