VSRS Sklep III Ips 122/2007

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 281.158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da obstaja pogodbena obveznost tožene stranke iz Aneksa o načinu in zavarovanju plačil, sklenjenega med pravdnima strankama dne 22. 11. 2002 k Agentski pogodbi, sklenjeni prav tako med pravdnima strankama dne 22. 11. 2002. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obrambo tožene stranke, ki je temeljila na trditvi, da je tožeča stranka z dopisom dne 4. 6. 2003 odstopila od aneksa. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Revizijskemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne.

4Revizija je utemeljena.

5Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6Vtoževana terjatev izvira, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, iz pogodbene obveznosti tožene stranke, da plača namestitvene zmogljivosti za "fiksni zakup" sto različnih turističnih hišic v objektu R. v D. v času od 21. 6. 2003 do 20. 9. 2003 (91 dni) in šestdeset različnih apartmajev v naselju N. na otoku Š. od 14. 6. 2003 do 30. 8. 2003 (77 dni). Ta obveznost je bila dogovorjena, kot sledi iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč, v pogodbi z dne 22. 11. 2002, poimenovani Aneks o načinu in zavarovanju plačila (v nadaljevanju aneks).

7Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala z dvema materialnopravnima ugovoroma. Uveljavljala je (1) ugovor ugasle pravice in (2) ugovor neizpolnitve pogodbe. Ugovor ugasle pravice je utemeljila s trditvijo, da je tožeča stranka odstopila od aneksa s pismom z dne 4. 6. 2003. V zvezi z ugovorom neizpolnitve je (med drugim) navedla, da se je sodelovanje s tožečo stranko po 4. 6. 2003 odvijalo po sistemu predhodnih najav gostov, da je tudi tožeča stranka tržila zakupljene zmogljivosti, da je tožeča stranka v drugi polovici julija 2003 sporočila, da tožena stranka spornih namestitvenih zmogljivosti ne more več koristiti, 10. 7. 2003 pa, da je tožeči stranki uspelo odstopiti od pogodbe o fiksnem zakupu turističnih zmogljivosti v naselju N. na otoku Š.. Tožena stranka je trdila še, da je morala goste premeščati drugam, s prvotno zakupljenimi namestitvenimi zmogljivostmi pa naj ne bi mogla več razpolagati. Tožena stranka je sicer tudi izrecno oporekala uveljavljenemu izpolnitvenemu zahtevku na podlagi aneksa zaradi povzetega načina sodelovanja pravdnih strank v obdobju, ki je relevantno za izpolnitev obveznosti tožeče stranke iz aneksa.

8Iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z ugovorom ugasle pravice, medtem ko nista presojali ugovora neizpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke. Zato sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost iz aneksa in toženi stranki zagotovila v pogodbeno določenem obdobju fiksni zakup dogovorjenih zmogljivosti. Ker pa bi bil tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja izpolnitev obveznosti tožene stranke iz aneksa (ob predpostavki, da aneks še velja), lahko utemeljen le, če je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost iz aneksa, je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega (avtonomnega) prava, na katerega smiselno pravilno opozarja vlagatelj revizije. Zmotno je zato stališče vlagatelja odgovora na revizijo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku zadostovalo, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da aneks ni prenehal veljati. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

9V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali so resnične trditve tožeče stranke, da je toženi stranki v dogovorjenem časovnem okviru zagotovila koriščenje dogovorjenih zmogljivosti, skladno obveznosti tožeče stranke iz aneksa. S tem v zvezi bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti najprej, kaj je bil predmet glavne obveznosti tožeče stranke iz aneksa. Ta ugotovitev je pomembna, ker je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je dolžnik ne more izpolniti s čim drugim (prvi odstavek 282. člena OZ). Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da je na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede izpolnitve njene pogodbene obveznosti.

10Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.