VSRS Sklep III Ips 32/96

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč 2. in 1. stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču 1. stopnje v novo sojenje.

Pri reviziji, opravljeni po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju pojetij, je (takratna) Služba družbenega knjigovodstva ugotovila, da je prva tožena stranka s posodbeno pogodbo odstopila drugi toženi stranki šest počitniških apartmajev za dobo 50 let. Tožeča stranka je menila, da je bilo s pogodbo oškodovano družbeno premoženje. Zato je vložila tožbo z zahtevkom, da sodišče pogodbo razveljavi, drugi toženi stranki pa naloži, da plača prvi toženi stranki za vseh šest apartmajev mesečno po 50.500,00 SIT najemnine za čas od 1.6.1992 do njihove izročitve.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo, v kateri uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji ter zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Revizija ne pove, katera odločilna dejstva v izpodbijani sodbi niso navedena. Morebitno pomanjkanje pravne utemeljitve zavrnitve tožbenega zahtevka pa je materialno pravno vprašanje, kar je možno sanirati na revizijski stopnji. Glede na to zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka ne morejo biti podlaga za razveljavitev izpodbijane odločbe zato, ker niso konkretizirane, oziroma ker jih ni.

Revizijsko sodišče tudi ne pritrjuje revizijski razlagi 5. in 18. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Ne glede na to pa je reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo iz sledečih razlogov.

Predmet sporne posodbene pogodbe so (bili) apartmaji v družbeni lastnini. Pogodba je bila sklenjena 26.5.1992. Takrat je veljal še zakon o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/80...61/90) in na podlagi 1. odst. njegovega 196. člena tudi še 2. oddelek VI. poglavja zakona o združenem delu (prečiščeno besedilo: Ur. list SFRJ štev. 11/88; v nadaljevanju: ZZD). Zato je treba v obravnavanem sporu prvenstveno ugotoviti, ali je sporna pogodba v skladu z določili ZZD, veljavnimi v času njene sklenitve.

Institutu posodbene pogodbe ustrezen institut pri razpolaganju z družbeno lastnino je institut oddaje družbenega sredstva v začasno uporabo. Nobena od omenjenih dveh pogodb ni odmenska. V primeru dogovora o odmeni bi šlo za drugo vrsto pogodbe (zakup ali najem). ZZD dovoljuje oddajo družbenega sredstva v začasno uporabo (201. člen ZZD). Iz oblikovanja 1. odst. 204. člena ZZD pa izhaja, da družbenega sredstva ni mogoče prepustiti v začasno uporabo izven področja družbene lastnine. Omenjena določba ureja namreč samo obliko pogodbe o oddaji družbenega sredstva v začasno uporabo drugi družbeni pravni osebi. Če bi ZZD dopuščal oddajo družbenega sredstva v začasno uporabo tudi drugim pravnim osebam, bi tudi za takšne pravne posle določil obliko, in sicer najmanj pisno. Ker je v ZZD prevladovalo načelo varovanja družbene lastnine, si izostanka določbe o obliki pogodbe o oddaji družbenega sredstva v začasno uporabo osebi, ki ni (bila) družbena pravna oseba, ne moremo razlagati tako, da je bilo možno takšno pogodbo skleniti v kakršni koli obliki, ampak tako, da je sploh ni bilo mogoče skleniti. Že navedeno, ne upoštevajoč čas, za katerega je bila izpodbijana pogodba sklenjena, ima lahko za posledico njeno neveljavnost, če druga tožena stranka ni v celoti družbena pravna oseba.

Prva tožena stranka je drugi toženi stranki prepustila apartmaje v brezplačno uporabo za dobo 50 let. Pri tako dolgi dobi izgubi "začasnost" svoj pomen. Zato bi bilo treba, pod predpostavko, da druga tožena stranka ni v celoti družbena pravna oseba, pri odločanju upoštevati določbo 205. člena ZZD, v posledici tega pa tudi določbo 207 člena ZZD.

Glede na to, da sodišči druge in prve stopnje nista uporabili zgoraj navedenih predpisov, je ostalo neugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, kakšen je lastninskopravni položaj druge tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).