VSRS Sklep VIII Ips 99/2000

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka iz naslova premalo plačanih plač in zamudnih obresti izplačati znesek 1,733.321,00 SIT z zakonitimi zamzdnimi obrestmi od 1.2.1996 dalje do plačila, od zneska 561.964,00 SIT obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke in ji povrniti odmerjene stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek v znesku 653.060,50 SIT je sodišče zavrnilo in sklenilo, da se postopek v delu za 5.594,40 SIT zaradi umika tožbe v tem delu, ustavi.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v drugi točki izreka delno spremenilo tako, da je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova plač in odpravnine 2,091.279,00 SIT s pp zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek za obračun in plačilo prispevkov. Delno pa je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v znesku 295.102,00 SIT s pp ter mu povrniti odmerjene stroške postopka, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo odmerjene pritožbene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče pri odločitvi zmotno uporabilo določbe zakona o privatizaciji Slovenskih železarn, ki je začel veljati štiri leta po vložitvi tožbe. Upoštevalo ni niti določb predpisov o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev po 1.3.1992, ko so bile odpravljene določene omejitve pri izplačilih plač. Tožena stranka bi morala, če zaradi nesolventnosti ni bila sposobna izplačevati plač, upoštevati določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, ki jih ni upoštevala, saj ni izvedla predvidenega postopka za znižanje plač. V izpodbijani sodbi je sodišče sodilo kar na podlagi navedb tožene stranke, ne da bi bil o njih izveden kakšen dokaz, zato ni bilo nobene dokazne ocene. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne, ugodi pa pritožbi tožnika tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša samo na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), je pa ugotovilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija uveljavlja revizijski razlog po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77, saj naj bi sodišče druge stopnje odločalo na podlagi navedb, ne da bi izvajalo dokaze, kar pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da že sodba sodišča prve stopnje nima niti izrecne ugotovitve o tem, kaj je tožnik dobil izplačano od tožene stranke oziroma, da naj bi tožena stranka tožniku izplačala plače vsaj v skladu z zakonom o zajamčeni plači. To pa pomeni, da tudi izpodbijana sodba nima in ne more imeti razlogov glede odločilnih dejstev, ki so pripeljala do odločitve o spremembi sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Zaradi tega je ugotovilo v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Čeprav revizija kakšne druge bistvene kritve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, in je zato revizijsko sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati, revizijsko sodišče, glede na to, da je že ugotovilo eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ni moglo še mimo ugotovitve, da je tudi izrek izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje nejasen in v nasprotju sam s seboj in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Sodišče druge stopnje je, kot izhaja iz izreka sodbe, sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo samo v 2. točki izreka, kar pomeni, da sta morala vsaj smiselno biti potrjena 1. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da po 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka dolguje tožniku znesek, ki naj bi mu ga s spremenjeno 2. točko ne dolgovala, v 3. točki pa je bil zavrnjen tudi del tožnikovega zahtevka, ki mu ga je sodišče druge stopnje v spremenjeni sodbi priznalo. V skladu s povedanim postane tudi obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva. Pri novem sojenju bo zato sodišče druge stopnje moralo paziti tudi na skladnost izreka sodbe in tudi njene obrazložitve.

Tudi materialno pravo je bilo pri odločanju zmotno uporabljeno.

Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Omejitveni zakon - Uradni list RS, št. 48/90, 26/91 in 13/92), ki je veljal do konca februarja 1992, je v 3. in 4. členu določal način oblikovanja plač glede na to, ali je organizacija (pravna oseba) poslovala z izgubo ali ne, vendar uporabe določb kolektivnih pogodb ni avtomatično izključevala.

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93) je določal način obračunavanja in izplačevanja plač samo za pravne osebe s področja negospodarstva ter v državnih organih. Za pravne osebe s področja gospodarstva, kamor je sodila tožena stranka, pa je določal samo nadzor nad izvajanjem aneksa k splošni kolektivni pogodbi (Uradni list RS, št. 11/93), zato pri izračunu plač v spornem primeru ni bil neposredno uporabljiv.

V postopku je bilo ugotovljeno, da so toženo stranko zajele omejitve pri oblikovanju plač iz omejitvenega zakona do 1.3.1992. Po tem datumu pa bi bilo ob upoštevanju veljavnih predpisov dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPČBML - Uradni list RS, št. 12/91). Ta v 62. členu določa, da je bilo pod določenimi pogoji sicer možno znižanje plač, vendar samo za šest mesecev. Po poteku tega roka je bilo treba razloge ponovno preučiti in o morebitnem podaljšanju obvestiti delavce. Ker postopek znižanja plač, kar sta smiselno enako ugotovili obe nižji sodišči, ni bil izpeljan v skladu z določili KPČBML, znižanje plač ni bilo zakonito.

Tak zaključek je možen ne glede na določbe zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD - Uradni list RS, št. 48/90). Določbe tega zakona so predvsem varovale materialno in socialno varstvo delavca in določale način oblikovanja sredstev za zajamčene osebne dohodke, niso pa, tako kot na primer omejitveni zakon, posegale v višino celotne mase sredstev za plače. Po koncu uporabe omejitvenega zakona je bilo, ob uporabi določb kolektivne pogodbe, zato možno, če je organizacija bila ali bi z izplačilom plač bila v izgubi ali je bila izvajana sanacija oziroma je bil dobiček nižji od preteklega, plače znižati za 20%, vendar samo po predpisanem postopku.

Ker v spornem primeru ni šlo za znižanje plač v skladu s predpisi ali kolektivnimi pogodbami, je tožena stranka dolžna tožniku razlike izplačati. Problem vnovčevanja listin izdanih zaradi premalo izplačanih plač ni predmet tega postopka, zato predpisi iz zakonov v zvezi z lastninjenjem podjetij ali privatizacijo podjetij za odločanje v tej zadevi niso pomembni.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče odločalo tako, kot je v ZPP-77 določeno za odločanje ob ugotovitvi, da je sodišče v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zato revizijskemu sodišču ne bi bilo treba ugotavljati tudi revizijskih ugovorov v zvezi z uporabo materialnega prava. Vendar je v skladu z določbo 10. člena ZPP-77 (načelo ekonomičnosti postopka) revizijsko sodišče zavzelo stališče tudi glede uporabe materialnega prava. S tem se je poizkušalo izogniti temu, da bi bilo treba po odpravi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kasneje spreminjati ali razveljavljati sodbo še zaradi že sedaj ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizjsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-/77.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).