VSRS Sklep II Kr 7835/2026

Zoper obdolžena A. A. in B. B. se pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša še za dva (2) meseca, to je do vključno 28. 6. 2026.

A.

1Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku preiskava zoper A. A., B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

2Zoper obdolžena A. A. in B. B. je bil s sklepoma dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepoma zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 7835/2026 z dne 5. 2. 2026 odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Pripor je bil zoper oba obdolženca podaljšan za dva meseca s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 7835/2026 z dne 26. 2. 2026 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 7835/2026 z dne 20. 3. 2026.

3Preiskava zoper obdolžena A. A. in B. B. je bila uvedena s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 7835/2026 z dne 10. 2. 2026. Sklep o uvedbi preiskave je pravnomočen. S sklepom III Kpr 7835/2026 z dne 26. 3. 2026 je preiskovalna sodnica uvedla preiskavo še zoper obdolženega C. C. (sklep zoper slednjega še ni pravnomočen).

4Državni tožilec je dne 21. 4. 2026 na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP predlagal, da se pripor zoper obdolžena A. A. in B. B. podaljša še za dva meseca, in sicer iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ocenjuje, da je še vedno podan utemeljen sum, da sta obdolženca izvršila očitan poskus kaznivega dejanja, poleg tega pa je po njegovi oceni pri obeh podan tudi priporni razlog, ki je v predlogu za podaljšanje pripora podrobneje utemeljen. Državni tožilec navaja, da preiskovalna dejanja še niso bila v celoti opravljena, in meni, da je nujno ter neizogibno potrebno, da se pripor zoper obdolženca podaljša za dva meseca.

5Predlog za podaljšanje pripora je bil vročen obdolžencema in njunima zagovornikoma. Oba zagovornika v svojih izjavah podaljšanju pripora nasprotujeta, medtem ko obdolženca izjave nista podala. Zagovornika problematizirata predvsem konkretizacijo zakonskih znakov očitanega poskusa kaznivega dejanja po 134. členu KZ-1 oziroma pravno opredelitev dejanja. Menita tudi, da se postopek po nepotrebnem zavlačuje in podaljšuje zaradi razširitve preiskave zoper osumljenega C. C., ki naj ne bi bil vpleten v obravnavano dejanje in ga tudi oškodovanec med sodno prepoznavo ni prepoznal. Zagovornik obdolženega B. B. državnemu tožilcu očita še, da v predlogu za podaljšanje pripora ni opravil vsebinske presoje možnosti uporabe milejših omejevalnih ukrepov.

6Preiskovalna sodnica je v pojasnilih, ki jih je podala na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, navedla, da je zaslišala vse predlagane priče, treba pa je odločiti še o pritožbi zagovornika osumljenega C. C. zoper sklep o uvedbi preiskave. V primeru pravnomočne uvedbe preiskave še zoper slednjega bo na zahtevo obrambe ponovno zaslišan oškodovanec. Prav tako sodišče še ni prejelo podatkov na podlagi izdane odredbe po 149.b členu ZKP z dne 3. 4. 2026, pa tudi ne poročila o preiskavi elektronskih naprav, zaseženih obdolženemu A. A., na podlagi odredbe z dne 10. 2. 2026.

B.

7V skladu z drugim odstavkom 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča po poteku treh mesecev, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor največ za tri mesece. Za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1 je predpisana kazen od enega do desetih let zapora, zato je formalni pogoj za podaljšanje pripora zoper oba obdolženca v konkretnem primeru izpolnjen.

8Vrhovno sodišče, ki odloča o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora, odloča kot sodišče prve stopnje. Pri odločanju o podaljšanju pripora mora presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) sorazmernost in neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Glede utemeljenega suma

9Vrhovnemu sodišču pri odločanju o podaljšanju pripora pri presoji obstoja utemeljenega suma obdolžencema očitanega poskusa kaznivega dejanja po uveljavljeni praksi ni treba obširno ponavljati oziroma povzemati celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Ključno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum (znova) presodi, tako da pri tem upošteva morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.¹ Vrhovno sodišče ob takšnih izhodiščih na tem mestu zato ne ponavlja v celoti vseh okoliščin, ki so bile obširno obrazložene in presojane v pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora zoper obdolženca (navedene pa so tudi v sklepu o uvedbi preiskave), temveč se osredotoča na ključno dokazno gradivo, ki (še vedno) podpira obstoj utemeljenega suma obdolžencema očitanih kaznivih ravnanj.

10Obdolženima A. A. in B. B. se očita, da naj bi dne 30. 1. 2026 s C. C. in dvema še neznanima storilcema sodelovala pri ugrabitvi D. D. z namenom, da njega ali koga drugega prisilijo, da nekaj stori, opusti ali trpi, in mu zagrozili z ubojem. Očita se jima, da sta oškodovanega D. D. na temelju poznanstva prosila za pomoč in ga na območju X. zvabila v osebno vozilo BMW 5, reg. št. ..., ter ga nato skupaj z neznanimi moškimi odpeljala v gozd v bližini naslova Y., kjer sta pristopila še dva neznana moška, nakar so ga pretepli, mu vzeli osebne predmete, na hrbtu z večnamenskim lepilnim trakom zvezali roki in prelepili usta, neznani moški pa je potegnil pištolo, mu jo naslonil na glavo ter zagrozil, naj miruje, sicer ga bo ustrelil. Nato so ga vodili še globlje v gozd, vendar je dejanje ostalo pri poskusu, saj so zaznali, da je v bližino prišla policija, oškodovanec pa se jim je začel upirati in nazadnje uspel pobegniti, obdolženca pa sta s kraja skušala zbežati z omenjenim vozilom. Utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 izhaja iz podatkov kazenske ovadbe PU Ljubljana, Sektorja kriminalistične policije, z dne 1. 2. 2026 in njenih prilog, še zlasti pa iz izpovedb oškodovanca, prič E. E., F. F., ki so v preiskavi potrdili ugotovitve iz predkazenskega postopka, ter dokazov, pridobljenih pri preiskavi osebnega vozila BMW 5, z nameščenimi reg. tablicam ..., v katerem so bili najdeni oškodovancu odvzeti osebni predmeti, tudi njegov športni copat, ter dve pištoli zabrisanih identifikacijskih številk, naboji in ovoj lepilnega traku. Tako izpostavljeni dokazi, kot tudi zbrani dokazi, ki so podrobneje povzeti v sklepu o uvedbi preiskave ter pravnomočnih sklepih o odreditvi pripora in podaljšanju pripora, po presoji Vrhovnega sodišča zadoščajo za sklep, da je podan utemeljen sum storitve očitanega poskusa kaznivega dejanja, ki z ničemer ni bil omajan, zaradi česar je tako še vedno podana večja verjetnost, da sta obdolženca storila očitan poskus kaznivega dejanja, kot da ga nista.

11Zagovornik obdolženega B. B. obstoju utemeljenega suma nasprotuje z navedbami, da je predhodni pogoj za zakonito odreditev ali podaljšanje pripora, da dejanje, kot je opisano v zahtevi za preiskavo in povzeto v dosedanjih sklepih, sploh vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Pri opisu zagovornik pogreša konkretizacijo zakonskega znaka posebnega namena storilca, da se ugrabljeno ali tretjo osebo prisili, da kaj stori, opusti ali trpi, kot tudi okoliščine, ki bi utemeljevali uporabo kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 134. člena KZ-1. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-265/01 z dne 26. 10. 2001, je postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora, sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Ustavni pogoj za odreditev pripora ni izpolnjen, če dejanje, ki se očita obdolženemu, nima vseh znakov kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo,² da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, pri čemer pa ni pa potrebno, da so navedbe o kaznivem dejanju v tem sklepu zelo podrobne.

12Vrhovno sodišče glede na povzete (ustavno)sodne kriterije ugotavlja, da opis očitanega dejanja vsebuje zadostno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja ugrabitve in prisilnega izginotja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1, ki omogoča preizkus obstoja utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, obdolžencema pa nudi zadostne možnosti za učinkovito obrambo. Problematizirani zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo. V zvezi s slednjim je zato v zadostni meri konkretizirana tudi kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 134. člena KZ-1. Opisana kriminalna količina posega v telesno in duševno integriteto oškodovanca nedvomno presega pravno opredelitev po prvem odstavku 133. člena KZ-1, za katero se neutemeljeno zavzema zagovornik obdolženega A. A.. Medtem je preiskava namenjena ravno zbiranju dokaznega gradiva in razčiščevanju okoliščin, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno, kar vse predstavlja dejansko podlago za pravno presojo očitanega dejanja v nadaljnjem kazenskem postopku,³ torej ali gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 133. člena KZ-1 oziroma drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1. Za trenutno fazo postopka tako zadošča presoja, da po do sedaj zbranih dokazih izhaja dovolj dejstev, ki utemeljujejo sum, da sta obdolženca storila opisan poskus kaznivega dejanja, saj ta ni namenjena vsebinskemu ocenjevanju zbranih dokazov v spisu, kar skuša doseči zagovornik obdolženega B. B., temveč je celovita dokazna ocena prepuščena izključno razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

Glede pripornega razloga

13Razlogi, ki po predlagateljevih trditvah izkazujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, so bili za oba obdolženca nazadnje presojani s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 7835/2026 z dne 26. 2. 2026 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 7835/2026 z dne 20. 3. 2026 ter ostajajo v celoti relevantni tudi pri podaljšanju pripora pred Vrhovnim sodiščem.

14Pri obeh obdolžencih je Vrhovno sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevalo, po objektivni strani, težo in nevarnost očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža ne le v predpisani kazni, temveč tudi v (na ravni utemeljenega suma izkazanem) načinu izvršitve. Ni mogoče spregledati visoke organiziranosti in usklajenosti očitanega dejanja, na katerega sta se obdolženca dobro pripravila (priskrbela naj bi si nedavno kupljeno vozilo, ki je bilo uporabljeno z nameščenimi ukradenimi registrskimi tablicami, priskrbela naj bi si strelno orožje, uporabljala aplikacijo za kriptirano komunikacijo, oškodovanca z izgovorom zvabila v vozilo), ter nadalje surovosti in zavržnosti, ki jo odraža domnevno storjeno dejanje (ko naj bi oškodovanca, ki je bil v manjšini, nasproti petim storilcem in neoborožen, nepričakovano zgrabili, zvezali, mu zalepili usta, vzeli osebne predmete, ga pretepali in mu grozili, nato pa ga z uperjeno pištolo vodili globlje v gozd). Nevarnost ponovitve utrjujejo nadalje tudi subjektivne okoliščine na strani obeh obdolžencev, na katere je mogoče sklepati iz načina izvršitve in okoliščin očitanega dejanja, zlasti njune surovosti, brezkompromisnosti in nepredvidljivosti. Njuna domnevna ravnanja kažejo na brezbrižnost do pravnih norm in sočloveka, na sposobnost skrajnih ravnanj, tudi zoper osebe, ki jih poznata, ter očitno tudi na zmožnost, da prideta do strelnega orožja. Ob tem izstopa še njuna previdnost in pretkanost, ko sta se z uporabo kriptirane komunikacije vedla samozaščitno z namenom oteževanja njune izsleditve. Po presoji Vrhovnega sodišča vse navedene okoliščine v medsebojni povezavi podpirajo sklep o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženca ob izpustitvi na prostost poskusila dokončati obravnavano kaznivo dejanje ali pa storila novo, istovrstno kaznivo dejanje, to je kaznivo dejanje z elementi nasilja. To še utrjuje okoliščina, da sta vsaj dva sostorilca očitanega dejanja še vedno neidentificirana in na prostosti, zato bi obdolženca z njima, tudi z uporabo kriptirane komunikacije, ki jima očitno ni tuja, lahko ponovno stopila v stik. Vse navedeno utemeljuje obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Tudi dosedanja nekaznovanost obeh obdolžencev po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja tako tehtne okoliščine, ki bi lahko - ob upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin in na ravni utemeljenega suma izkazane angažiranosti pri izvrševanju očitanega dejanja - omajala obstoj ugotovljenega pripornega razloga.

Glede sorazmernosti in neogibnosti pripora

15Državni tožilec predlaga, da se pripor zoper oba obdolženca podaljša za dva meseca. Zagovornika temu nasprotujeta s stališčem, da bi morala biti preiskava zoper oba obdolženca že končana, saj so bili glede njima očitanih ravnanj dejansko že izvedeni vsi dokazi. Oba trdita, da se konkretni postopek po nepotrebnem podaljšuje zaradi razširitve preiskave na osumljenega C. C., ki ga oškodovanec na sodni prepoznavi dne 22. 4. 2026 ni prepoznal. Zagovornik obdolženega A. A. trdi tudi, da je bila odredba po 149.b členu ZKP izdana nesorazmerno pozno, zaradi česar sodišču in ostalim vpletenim očita zavlačevanje postopka, ki po mnenju obeh zagovornikov posega v pravico obdolžencev do osebne svobode. Zagovornik obdolženega B. B. dodatno opozarja, da državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora ni opravil vsebinske presoje možnih milejših ukrepov, čeprav je pripor dopusten samo pod pogojem, da se istega cilja ne da doseči za drug, blažji način.

16Vrhovno sodišče po preučitvi podatkov spisa ugotavlja, da ostaja pripor zoper oba obdolženca glede na ugotovljen priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno neogibno potreben ukrep, da se zagotovi varnost drugih ljudi. Glede na to, da vsi udeleženci obravnavanega dejanja še niso bili odkriti; da naj bi obdolženca sodelovala pri surovem in brezkompromisnem dejanju, ki je samo zaradi samozaščitnega ravnanja oškodovanca ostalo pri poskusu; in upoštevaje, da obdolženca in sostorilci očitno nimajo težav z dostopom do strelnega orožja, ni mogoče razumno pričakovati, da bi milejši ukrepi lahko dosegli enak učinek kot pripor. Takšno presojo narekuje tudi ugotovitev o kriptirani komunikaciji med udeleženci, ki skupaj s preostalimi okoliščinami kaže, da je potrebna tolikšna stopnja nadzora nad obdolžencema, kot jo lahko na učinkovit in primeren način zagotovi samo pripor. Za uporabo kateregakoli izmed milejših ukrepov je potreben obstoj pozitivne prognoze, da bo blažji režim spoštovan, česar v konkretnem primeru, upoštevaje visoko stopnjo organiziranosti, koordiniranosti in brezkompromisnosti ravnanj, pri obdolžencih ni zaznati. V predlogu za podaljšanje pripora je tudi državni tožilec utemeljil neogibnost tega ukrepa oziroma obrazložil, zakaj po njegovi oceni milejši ukrepi ne pridejo v poštev, zato ni mogoče sprejeti očitka zagovornika obdolženega B. B., da tožilski predlog v tem delu ni obrazložen in da Vrhovno sodišče pripora že iz tega razloga ne bi smelo podaljšati.

17Presoja sorazmernosti pripora zoper obdolženca temelji prvenstveno na teži očitanega poskusa kaznivega dejanja, ki se odraža v visoki predpisani kazni za obravnavano dejanje in obenem v kriminalni količini obdolžencema očitanih ravnanj, posebej z upoštevanjem teže posega v osebnostne pravice oškodovanca. Vrhovno sodišče je pri presoji upoštevalo tudi dosedanji čas trajanja pripora, ki ga je treba primerjati s težo (poskusa) kaznivega dejanja, ter ostale karakteristike konkretnega kazenskega postopka, ki poteka zdržema in brez nepotrebnih zastojev, ter ocenilo, da razumno trajanje pripora tudi s podaljšanjem ne bo prekoračeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obdolžencema prostost odvzeta 30. 1. 2026, zatem pa je bil zoper njiju odrejen pripor ter dne 10. 2. 2026 uvedena preiskava. Sodišče je zaslišalo predlagane priče, dne 10. 2. 2026 izdalo odredbo za preiskavo elektronskih naprav ter dne 25. 2. 2026 in 3. 4. 2026 še odredbo za pridobitev podatkov po 149.b členu ZKP. V vmesnem času je bilo odločeno o pritožbah zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora, o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave zoper oba obdolženca, o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper enega izmed sklepov o odreditvi pripora in o zahtevi za razširitev preiskave. Opisana časovna dinamika po presoji Vrhovnega sodišča, tudi upoštevaje naravo obravnavanega dejanja, ni nerazumna.

18Zagovornika obdolžencev sodišču in organom pregona neutemeljeno očitata zavlačevanje postopka zaradi razširitve preiskave na osumljenega C. C. Vrhovno sodišče v tej zvezi poudarja, da je bil državni tožilec ob oceni, da je podan utemeljen sum, da je C. C. kot sostorilec vpleten v obravnavan poskus kaznivega dejanja, dolžan začeti kazenski pregon tudi zoper njega (20. člen ZKP), sodišče pa je bilo dolžno odločiti o zahtevi za razširitev preiskave. Zakonska pravila poleg tega določajo, da se zoper sostorilce praviloma izvede enoten postopek in da je pristojno sodišče, ki je prvo začelo postopek (32. člen ZKP). Glede na to, da naj bi oba obdolženca skupaj s C. C. ravnala v sostorilstvu, ni nerazumno, da se dejanja obravnavajo v enotnem postopku, utemeljenost sklepa o uvedbi preiskave zoper C. C. pa bo lahko predmet preizkusa v postopku s pritožbo. Oba zagovornika sicer navajata, da oškodovanec pri sodni prepoznavi osumljenega C. C. ni prepoznal, vendar ta okoliščina za odločanje Vrhovnega sodišča ni bistvena, saj je podaljšanje pripora nujno potrebno predvsem zato, da se lahko v preiskavi pridobijo podatki o prometu v zvezi s komunikacijo obdolžencev ter izsledki preiskave mobilnih telefonov, zaseženih obdolženemu A. A.

19Vrhovno sodišče zavrača tudi očitke o tem, da naj bi bila odredba za pridobitev podatkov po 149.b členu ZKP izdana nesorazmerno pozno. Podatki spisa namreč kažejo, da je preiskovalna sodnica že 25. 2. 2026 izdala odredbo operaterjema G., d. d. in H., d. d. za pridobitev podatkov, povezanih s telefonskima številkama obeh obdolžencev, nato pa se je ugotovilo, da ena izmed telefonskih številk obdolženega A. A. pripada operaterju I., d. d., zato je bila v nadaljevanju dne 3. 4. 2026 izdana še odredba, ki se nanaša na omenjenega operaterja. Opisana procesna kronologija ne podpira očitkov o namernem zavlačevanju postopka, zato ni nobenih ovir, da se pripor zoper obdolženca ne bi podaljšal.

20Državni tožilec je predlagal podaljšanje pripora za dva meseca, kar je po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno in primerno nadaljnjemu postopanju v preiskavi, ko je treba pridobiti še podatke o prometu v zvezi s komunikacijo obdolžencev ter izsledke preiskave mobilnih telefonov, zaseženih obdolženemu A. A., s pomočjo katerih se bodo lahko še dodatno razjasnile pravno relevantne okoliščine obravnavanega dejanja. Upoštevati je treba tudi, da mora imeti državni tožilec po končani preiskavi v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZKP na voljo dovolj časa za odločitev, ali bo vložil obtožnico ali odstopil od pregona.

C.

21Vrhovno sodišče je glede na vse obrazloženo sledilo predlogu državnega tožilca in pripor zoper oba obdolženca podaljšalo še za dva meseca, to je do 28. 6. 2026.

¹ Prim. Sklep VSRS XI Ips 25329/2023 z dne 30. 9. 2021.
² Prim. sodbe VSRS XI Ips 26487/2025 z dne 1. 10. 2025, XI Ips 36254/2019 z dne 22. 8. 2019, XI Ips 55309/2016-64 z dne 23. 2. 2017, XI Ips 94184/2010-545 z dne 20. 1. 2011, I Ips 192/2004 z dne 8. 7. 2004, I Ips 370/2001 z dne 14. 12. 2001 in številne druge.
³ Prim. sodbo VSRS I Ips 394/2005 z dne 22. 12. 2005.