UPRS Sklep I U 2058/2025-25

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine laporja in apnenca na pridobivalnem prostoru ... v občinah Hrastnik in Trbovlje (1. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 6. 12. 2024 vložil vlogo za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice, saj trenutno veljavna koncesijska pogodba preneha 10. 12. 2025. V nadaljevanju upravni organ citira Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), in sicer prvi odstavek 50. člena, ki določa pogoje za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje, ki jih tudi kumulativno našteje. Nato upravni organ ugotovi, da pridobivalni prostor ... in njegova raba glede na potrdilo Občine Trbovlje nista skladna z dokumenti urejanja prostora, kar je po peti točki prvega odstavka 50. člena ZRud-1 eden izmed kumulativno določenih pogojev za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje, kar tudi podrobno obrazloži. Sklene, da posledično predlagano podaljšanje ni mogoče.

3Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, kar podrobno obrazloži.

4Hkrati s tožbo podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj mu sicer ne bo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Sodišču predlaga, naj z začasno odredbo odloči, da se Koncesijska pogodba št. 354-14-181/01 z dne 10. 12. 2001, spremenjena z Dodatkom št. 1 Koncesijski pogodbi št. 354-14-181/01 z dne 21. 12. 2021 in Dodatkom št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-181/01 z dne 27. 10. 2023, ter na tej podlagi podeljena rudarska pravica in koncesija za izkoriščanje mineralne surovine apnenec in lapor za industrijske namene v pridobivalnem prostoru ... podaljša do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ter se tožniku dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru ... skladno z določbami navedene koncesijske pogodbe tudi po izteku njene veljavnosti dne 10. 12. 2025, vse do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Navaja, da ima rudarsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe iz leta 1960, kot popravljena s sklepom pristojnega ministrstva leta 2016. Z uredbo vlade kot koncesijskim aktom je bila imetnikom pravnomočnih dovoljenj za pridobivanje mineralnih surovin podeljena rudarska pravica, na podlagi česar je tožnik leta 2001 sklenil koncesijsko pogodbo s trajanjem koncesije do 10. 12. 2021. Zakon o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije Covid-19 je podaljšal veljavnost rudarskih pravic za izkoriščanje, na podlagi česar je tožnik sklenil z državo prvi dodatek h koncesijski pogodbi in je bila njegova koncesija na ta način podaljšana do 10. 6. 2023. Nato pa je tožnik z državo sklenil še drugi dodatek h koncesijski pogodbi na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK), na podlagi česar je bila njegova koncesija podaljšana do 10. 12. 2025. Tožnik je 6. 12. 2024 je pri toženki pravočasno vložil vlogo za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje po pogodbi, po 50. členu ZRud-1 in po ZIUPRPK, saj se mu rudarska pravica izteče 10. 12. 2025. Dalje pojasnjuje, da je upravni organ tožniku z zavrnitvijo njegove zahteve dejansko odrekel pravico do podaljšanja veljavnosti rudarske pravice. V pripravi je sicer Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1F), ki za primere, ko je imetnik rudarske pravice pravočasno vložil vlogo za podaljšanje, predvideva posebne režime obravnave in veljavnost pravice do pravnomočne odločitve o vlogi. Zavrnitev tožnikove vloge ima zanj dejansko učinek prenehanja veljavnosti njegove koncesijske pogodbe in rudarske pravice, saj je bil z izdajo izpodbijane odločbe postopek odločanja o njegovi vlogi končan. Zaradi hitenja z izdajo nezakonite in neobrazložene odločbe je prenehala tožnikova koncesijska in rudarska pravica in mu je posledično onemogočeno izvajanje poslovne dejavnosti. Ni sporno, da ima tožnik trenutno, kot navaja, še veljavno koncesijsko pogodbo, ki izteče 10. 12. 2025. Brez izdane začasne odredbe s predlagano vsebino tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bo dosežen njegov namen. Če začasna odredba ne bo izdana, mu bo 10. 12. 2025 prenehala koncesija, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Tožnikov primer je diametralno nasproten zadevi I Up 180/2024, kjer je stranko varovalo dejstvo, da je že bil sprejet ZIUPRPK, ki je podaljšal veljavnost v določenem trenutku veljavnih rudarskih pravic in koncesij. V tožnikovem primeru pa ZRud‑1F še ni sprejet, zato tožnik nima druge možnosti, kot da predlaga izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu. Morebitno prenehanje veljavnosti rudarske pravice bi namreč, kot rečeno, pomenilo ključno oviro za nadaljnje tožnikovo opravljanje dejavnosti na tem pridobivalnem prostoru, kar glede na sodno prakso (sklep I U 714/2024) predstavlja težko popravljivo škodo. Tožnik v nadaljevanju poda še bolj podrobne navedbe glede tega pogoja za izdajo začasne odredbe, namreč da je po večmesečnih pogajanjih sklenil pogodbo o nakupu sredstev z družbo A., s katero je bila dogovorjena kupnina 1,9 mio EUR neto v zameno za sklop nepremičnin in premičnin, ključni del tega posla je bil tudi dogovor, da bo kupec iz predmetnega kamnoloma odkupoval letno 100 do 200 tisoč ton odstrela najmanj štiri leta po ceni 4 EUR na tono, kar bi pomenilo dodatnih 1,6 do 3,2 mio EUR kumulativnih prihodkov iz naslova te prodaje. Ta pogodba je sklenjena z več odložnimi pogoji, med drugim tudi z neuveljavitvijo predkupne pravice s strani Občine Trbovlje, o čemer pa med tožnikom in občino obstoji spor, ki še ni zaključen, zato je ogrožena izpolnitev pogodbe tako z družbo A. kot tudi z Občino Trbovlje, to pa tudi ogroža tožnikov pričakovani prihodek v znesku najmanj 3,5 mio EUR neto. Kljub tožnikovim relativno visokim prihodkom, je namreč večina njih povezanih s prodajo oziroma preprodajo mineralnih surovin oziroma cementa od drugih družb v skupini, kjer posluje z nizko maržo. Prodaja nepremičnin, kjer stojijo objekti stare cementarne, in mineralnih surovin pa je bistveno drugačna in si je tožnik lahko obetal bistveno višjo maržo ter upravičeno pričakoval, da bo močno izboljšal poslovni izid od leta 2025 do leta 2029. Če tožnik ne bi mogel izvrševati rudarske pravice do pravnomočnosti odločitve o vlogi za podaljšanje, bi lahko zaradi tega izgubil celoten posel na podlagi omenjene pogodbe in s tem prihodek v višini najmanj 3,5 do 5,1 mio EUR, od tega najmanj 1,9 mio EUR iz naslova izgubljene kupnine za nepremičnine in pritikline ter najmanj 1,6 mio EUR iz naslova izgubljenega prihodka od prodaje mineralne surovine. Poleg tega si tožnik že več kot pet let prizadeva za sprejem OPPN za območje predmetnega kamnoloma in je financiral vse korake v postopku sprejemanja le-tega. Tožniku grozi nepopravljiva škoda, saj je tako rekoč nemogoče, da bi lahko v roku nekaj let sklenil posel pod enakimi pogoji kot z družbo A. Dodaja, da z izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe ne bi bila povzročena nobena škoda javnega javnemu interesu. Podaljševanje rudarskih pravic predstavlja pomembno vprašanje tudi v povezavi z javnim interesom, kot izhaja iz obrazložitev razlogov za sprejem ZIUPRPK, saj je zakonodajalec že tedaj očitno prepoznal, da je v državno in javno korist, da se rudarske koncesije podaljšajo za določen čas in da se prepreči nastop stanja, ko zaradi prenehanja teh ne bi bilo mogoče več podaljšati. Smiselno podobni ukrepi so tako predvideni tudi v predlogu ZRud-1F. Pridobivalni prostor ... je pomemben tudi na državni ravni in njegovo zmanjšanje ali zaprtje ne bi imelo negativnih posledic le za tožnika, temveč bi povečalo povpraševanje po tej mineralni surovini ob hkratnem zmanjšanju ponudbe, s čimer bi se cena podražila. To pa pomeni škodo tudi za tretje osebe, za tožnika, in nenazadnje tudi vpliv na stanje v državi glede te surovine ter s tem na javni interes po nemotenem zagotavljanju zadostnih količin po razumnih cenah. Dvig cen gradbenega materiala ima posledice tudi za druge gospodarske panoge in podražitev javnih naročil. V dokaz svojih navedb se sklicuje na tožbi priložene listine A3 - A8, ki se nanašajo na njegovo koncesijo in rudarsko pravico, ter A10-A14, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožnikom in družbo A. ter korespondenco s toženko. Sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero tožniku dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del pod pogoji obstoječe koncesije do končne odločitve v tem upravnem sporu.

5Toženka je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila in sodišču predlaga, naj ga zavrže oz. zavrne. Predlogu nasprotuje in v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 izpostavlja, da sporno koncesijsko razmerje sploh ni trajajoče, saj je bilo že ob sklenitvi pogodbe sklenjeno za določen čas, torej časovno omejeno. Koncesijsko razmerje je namreč po določbah ZRud-1 časovno omejeno in se rudarska pravica za izkoriščanje podeljuje zgolj za določen čas. V obravnavanem primeru je bilo to do 10. 12. 2025, ko je rudarska pravica s potekom časa prenehala. Nadalje pa meni tudi, da tožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode. O višini zatrjevane škode tožnik ni predložil nobenih verodostojnih dokazov, četudi bi bilo to še posebej nujno, ker je splošno znano, da B., ki je bila največji odjemalec materiala iz kamnoloma, že 10 let ne obratuje več. Tožnik se sicer sklicuje še na pogodbo o nakupu sredstev z družbo A., glede česar toženka prvenstveno izpostavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik se je namreč v dosedanjem postopku na to pogodbo ni skliceval, zato toženka temu nasprotuje. Prav tako pa so pričakovani dohodki po tej pogodbi bodoče negotovo dejstvo in nanje tožnik ocene višine grozeče škode ne more opirati. Začetek veljavnosti pogodbe s to družbo je vezan na izpolnitev več kumulativno določenih pogojev (petnajst njih), med drugim tudi, da Občina Trbovlje ne bo uveljavljala predkupne pravice. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen, zato krivde za izgubo pričakovanega dohodka ni mogoče valiti izključno na nepodaljšanje rudarske pravice. Nemožnost doseganja 1,9 mio EUR dohodka iz naslova kupnine po predmetni pogodbi ni mogoče šteti za škodo, ki bi utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe. Gre namreč za specialno pogodbeno ureditev, ki je posledica svobodne pogodbene volje, ne pa izdaje izpodbijane odločbe. Prav tako ni jasno, od kod tožnik črpa podatek o štiriletnem skupnem prihodku 1,6 do 3,2 mio EUR iz naslova prodaje mineralne surovine (tako imenovanega odstrela, ki nastane kot produkt miniranja v kamnolomu). Ta znesek je tožnik izračunal na način, da je letno proizvodnjo 100 do 200 tisoč ton pomnožil s štirimi leti in ceno 4 EUR na tono, pri čemer ni jasno, od kod črpa podatke o predvideni letni proizvodnji in ceni na tono, saj tega z ničemer ne pojasni. Zatrjevana škoda je torej nekonkretizirana in neizkazana. Toženka še izpostavlja, da je obratovanje kamnoloma, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, saj ni skladen z dokumenti urejanja prostora Občine Trbovlje, v nasprotju z javno koristjo in izdaja začasne odredbe ni dopustna tudi zaradi tega razloga. Kolikor pa bi sodišče vseeno predlogu tožnika sledilo, pa toženka izpostavlja, naj z začasno odredbo na predmetnem pridobivalnem prostoru prepove dovažanje in skladiščenje materiala od drugod in na ta način dodatno poskrbi, da se prepreči dovažanje in odlaganje odpadnih materialov v kamnolom.

6Sodišče je o tožnikovem predlogu že odločilo s sklepom z dne 23.12.2025, in sicer je predlog zavrnilo, vendar je vsled tožnikove pritožbe Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Up 16/2026 z dne 16. 2. 2026 izpodbijani prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek, pri čemer je izpostavilo nasprotja v razlogih prvotno izdanega sklepa (kaj je sporno razmerje, s katerim mora biti predlagana začasna odredba neposredno povezana) ter odsotnost obrazložitve o možnostih podaljšanja koncesije in rudarske pravice ne glede na njen iztek.

7Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Sodišče po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 torej lahko s t. i. pravo začasno odredbo do pravnomočne sodne odločbe začasno uredi sporno pravno razmerje. Tožnik sodišču predlaga, naj izda ravno takšno ureditveno začasno odredbo, s katero naj podaljša koncesijsko pogodbo ter na njeni podlagi tožniku podeljeno rudarsko pravico in koncesijo, in sicer za čas tudi po izteku njene veljavnosti 10. 12. 2025 do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, obenem pa tožniku dovoli dotlej nadaljevanje rudarskih del na spornem pridobivalnem prostoru.

9Po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu grozila oz. nastala. Tožnik v prvem sklopu trditev glede tega pogoja navaja, da prenehanje koncesije predstavlja težko popravljivo škodo, saj pomeni ključno oviro za nadaljnje opravljanje dejavnosti na pridobivalnem prostoru ..., ki predstavlja edino neposredno lastno proizvodno dejavnost tožnika (prim. tč. 53 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe). Toženka se temu protivi, češ da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode. Toženka ima v tem delu po presoji sodišča prav, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov. Vse pa kljub temu, da se je v svojem predlogu (tč. 53 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe) skliceval na sklep o izdaji začasne odredbe v zadevi I U 714/2024 z dne 10. 1. 2025, kar pomeni, da mu ni neznana sodna presoja iz tiste zadeve, v kateri je tožeča stranka konkretizirala, kakšna je struktura njene dejavnosti, kakšno mesto v njej zaseda pridobivanje surovin v kamnolomu, kakšna je struktura njenega pridobivanja surovin iz kamnoloma v času in količinah ter kakšne finančne implikacije ima to pridobivanje surovin za dejavnost tožeče stranke (tč. 6 in 7 obrazložitve sklepa I U 714/2024 z dne 10. 1. 2025). V tem upravnem sporu tožnik ne poda niti tovrstnih konkretnih navedb niti dokaznih predlogov v tej zvezi.

10V drugem sklopu trditev glede pogoja težko popravljive škode pa tožnik navaja, da je aprila 2025 sklenil kompleksno pogodbo o nakupu sredstev s kupcem družbo A., po kateri je bilo med drugim dogovorjeno, da bo tožnik tej družbi prodal sklop nepremičnin in premičnin za neto 1,9 milijona EUR ter da bo kupec iz kamnoloma ... odkupoval letno 100 oziroma 200 tisoč ton produkta miniranja za naslednja 4 leta po ceni 4 EUR na tono. Dogovorjen je bil med drugim tudi odložni pogoj za izpolnitev te pogodbe, ki je bil v omenjenem odkupu produktov miniranja, kar bi za tožnika pomenilo dodatnih 1,6 do 3,2 mio EUR kumulativnih prihodkov iz naslova prodaje mineralne surovine, vse pa je bilo sklenjeno pod pogojem, da bo imel tožnik ob zaključku ustrezno urejeno koncesijo. Po sklenitvi te pogodbe je bil zaključek odložen do izpolnitve 15 kumulativno določenih odložnih pogojev, pri čemer so se ostali pogoji za zaključek izpolnili, glede predkupne pravice pa je prišlo do spora z Občino Trbovlje. Ta sprva ni sprejela možnosti uveljavitve predkupne pravice na nepremičninah, ki so bile del prodaje, nato pa je naknadno podala izjavo o njeni uveljavitvi, zaradi česar je med tožnikom in občino nastal spor, ki še vedno poteka. Zaradi tega spora je ogrožena izvedba zaključka po pogodbi, sklenjeni z družbo A., ogroženo pa je tudi tožnikovo upravičeno pričakovanje do prihodkov iz naslova kupnine za nepremičnine in premičnine ter cene za mineralno surovino, kar znaša najmanj 3,5 milijon EUR. Ker do zaključka večmesečnega spora z občino še ni prišlo, je ogrožena izvedba oziroma izpolnitev pogodbe o prodaji sredstev tako z družbo A. kot z občino. Po 10. 12. 2025 namreč tožnik več ne bo imel urejene koncesije, kar pomeni, da tega odložnega pogoja ne bo mogel izpolniti. Večina tožnikovih siceršnjih prihodkov je povezanih s preprodajo mineralnih surovin oziroma cementa od drugih družb v skupini, kjer posluje z nizko maržo, s prodajo nepremičnin in mineralnih surovin po sklenjeni pogodbi o prodaji sredstev pa si je tožnik obetal bistveno višjo maržo od povprečnih siceršnjih 3 % in da bo močno izboljšal čisti poslovni izid od leta 2025 do 2029 tudi za več kot 100 tisoč oziroma več kot milijon EUR v posameznem letu. Zato je še toliko bolj nenavadno, da je Občina Trbovlje, čeprav se zaveda pravnih posledic in potencialne škode za tožnika, sprejela OPN, kjer je sporno območje opredeljeno kot območje za izkoriščanje mineralne surovine, vseeno pa več kot 10 let po sprejemu OPN še ni sprejela OPPN, čeprav je tožnik že več kot pet let pred izpodbijano odločbo sprožil postopke priprave tega dokumenta in v celoti financiral vse dosedanje korake. Kljub temu je občina poslala dopis, v katerem zatrjuje, da naj pridobivalni prostor kamnoloma ... ne bi bil v skladu z dokumenti urejanja prostora. Ta dopis zelo verjetno predstavlja zlorabo zakonskega pooblastila in je bil izdan z izključnim namenom, da povzroči škodo tožniku ter doseže boljši pogajalski položaj v razmerju do tožnika. Če tožnik ne bi mogel izvrševati rudarske pravice do pravnomočnosti odločitve o vlogi za podaljšanje, bi lahko zaradi tega izgubil celoten posel na podlagi pogodbe o prodaji sredstev, s tem pa prihodek v višini najmanj 3,5 mio EUR in vse do 5,1 mio EUR, od tega najmanj 1,9 mio EUR iz naslova izgubljene kupnine za nepremičnine in pritikline ter najmanj 1,6 mio EUR iz naslova izgubljenega prihodka od prodaje mineralne surovine. Takšna škoda bi bila nepopravljiva, saj je praktično nemogoče, da bi tožnik v roku nekaj let sklenil posel pod enakimi pogoji, kot je predmetna pogodba o nakupu sredstev, prav tako pa bi v vmesnem času izgubil prihodek iz naslova izkoriščanja mineralne surovine, česar tožniku nihče ne bi mogel povrniti. V tej zvezi je tožnik svojemu predlogu priložil pogodbo o nakupu sredstev (A14), aneks k pogodbi o nakupu sredstev (A13), potrdilo občine Trbovlje o neskladnosti s prostorskim izvedbenim aktom (A11) ter odgovor tožnika v tej zvezi (A12).

11Toženka v tem delu odgovarja, da tožnik ni predložil verodostojnih dokazov glede zatrjevane višine škode, kar bilo nujno glede na to, da je splošno znano, da B., ki je bila največji odjemalec materiala iz kamnoloma, že 10 let ne obratuje več. Glede pogodbe, sklenjene z družbo A., toženka meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj se tožnik nanjo v dosedanjem postopku ni skliceval. Izpostavlja tudi, da pričakovani dohodki po tej pogodbi predstavljajo v bodoče negotovo dejstvo in se tožnik nanje glede ocenjene višine grozeče škode ne more opirati. Začetek veljavnosti te pogodbe pa je bil vezan na izpolnitev 15 kumulativno določenih pogojev, med katerimi je bil tudi pogoj, da občina ne bo uveljavljala predkupne pravice in ta pogoj ni bil izpolnjen, zaradi česar krivde za izgubo pričakovanega dohodka ni mogoče valiti izključno na okoliščino, da rudarska pravica ni bila podaljšana ter posledično na to okoliščino opirati zahteve za izdajo začasne odredbe. Tudi nemožnost doseganja 1,9 mio EUR iz naslova kupnine predmeta po pogodbi ni mogoče šteti za škodo, ki bi utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe. Gre namreč za specialno pogodbeno ureditev, ki je posledica svobodne pogodbene volje, ne pa izdaja izpodbijane odločbe. Prav tako glede grozeče škode v višini 1,6 do 3,2 mio EUR iz naslova prodaje mineralne surovine ni jasno, od kod tožnik črpa podatke o predvideni letni proizvodnji in ceni 4 EUR na tono, saj tožnik tega z ničemer ne pojasni. Zatrjevana škoda je zaradi tega po mnenju obtoženke nekonkretizirana in neizkazana.

12Po presoji sodišča tožnik tudi v tem delu ni uspel izkazati zatrjevane težko popravljive škode. Uvodoma se v tem delu sodišče opredeljuje do stališča toženke o tem, da Pogodba o nakupu sredstev z dne 16. 4. 2025 (A14, v nadaljevanju Pogodba), na katero se tožnik sklicuje v dokaz svojih navedb, predstavlja nedovoljeno novoto. Temu ni mogoče pritrditi, saj tožnik to pogodbo sodišču predloži v podkrepitev svojih navedb o težko popravljivi škodo v kontekstu predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga tožnik prvič vlaga v tem upravnem sporu. Zato ni mogoče slediti argumentu toženke, da je tožnik s to listino prepozen, če pa gre vendar za novo trditveno in s tem tudi dokazno materijo.

13Pogodba je sicer, kot izhaja že iz njenega naslova, pogodba o nakupu sredstev. Tožnik in kupec A. sta z njo dogovorila pogoje, pod katerimi kupec od tožnika kupi sredstva, kot so definirana v preambuli Pogodbe pod tč. (A), tj. nepremičnine iz priloge 1A k Pogodbi ter premičnine in pritikline, razen tistih iz priloge 1F k Pogodbi; gre za tožnikov poslovni kompleks v Trbovljah, kot izhaja iz preambule Pogodbe pod tč. (B) in (C). Neto kupnina za nakup sredstev je bila dogovorjena v višini 1,9 mio EUR skladno s čl. 3.1 Pogodbe. Odložni pogoji za zaključek oz. izpolnitev (t. i. conditions precedent to closing) te pogodbe pa so bili med drugimi, ki so našteti v čl. 4 Pogodbe, tudi da tožnik predloži pisno potrdilo, da je pri pristojnem organu oddal popolno vlogo za podaljšanje rudarske pravice na podlagi koncesijske pogodbe (čl. 4.1.13 Pogodbe); da sta stranki sklenili Pogodbo o odkupu in prodaji materiala, ki nastane kot produkt miniranja v kamnolomu ..., v obliki in z vsebino, kot izhaja iz priloge 11 k Pogodbi ter z dogovorjenimi bistvenimi sestavinami, da ima kupec A. ekskluzivno pravico do obdelave in predelave odstrela in do prve ponudbe po izteku pogodbe ter cena in minimalne in maksimalne količine materiala (čl. 4.1.14 Pogodbe); ter da je tožnik dokazal, da je Občini Trbovlje poslal ponudbo za nakup sredstev za v Pogodbi določeno kupnino in bistvene pogoje prodaje, občina pa se je svoji predkupni pravici odpovedala, ali ponudbe ni sprejela ali tožnika o svoji odločitvi ni v roku obvestila (čl. 4.1.7 Pogodbe).

14Kot izhaja iz opisanih in predhodno povzetih treh odložnih pogojev, Pogodba oz. njena izpolnitev ni bila vezana na to, ali bo tožniku v postopku, ki je tekel pred toženko in ki se je končal z izdajo izpodbijane odločbe, koncesija oz. rudarska pravica podaljšana ali ne, ampak je bila vezana na to, da odda popolno vlogo za podaljšanje rudarske pravice (čl. 4.1.13 Pogodbe) in da tožnik s kupcem A. sklene Pogodbo o odkupu in prodaji materiala oz. odstrela (čl. 4.1.14 pogodbe). Zato po presoji sodišča ne drži tožnikova navedba, da ker tožnik po 10. 12. 2025 več ne bo imel ustrezno urejene koncesije za izvajanje rudarskih del v smislu člena 4.1.14 Pogodbe, to pomeni, da tega odložnega pogoja tožnik ne bo mogel izpolniti in do zaključka ne bo moglo priti (prim. tč. 54 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, sedma alinea, str. 18). Kot rečeno, ni odložni pogoj za izpolnitev Pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Prav tako, kot navaja tudi sam tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe, so se vsi v Pogodbi kumulativno določeni odložni pogoji izpolnili, razen pogoja glede predkupne pravice Občine Trbovlje (prim. tč. 54 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, tretja alinea, str. 17). Zato po presoji sodišča tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po Pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v Pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po Pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k Pogodbi.

15Tako po presoji sodišča, kot to pravilno izpostavi tudi toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, konceptualno tožnik ne more prevaljevati dejstva, da je ogroženo njegovo doseganje neto kupnine v višini 1,9 mio EUR za nakup in prodajo sredstev po Pogodbi, na izpodbijano odločbo. Tožnik jasno zapiše v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, da je izvedba zaključka, torej izpolnitve Pogodbe ogrožena zaradi spora z Občino Trbovlje glede uveljavitve njene predkupne pravice, zaradi česar je ogroženo med drugim tudi tožnikovo pričakovanje, da prejme kupnino za nepremičnine in premičnine po Pogodbi (prim. tč. 54 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, šesta alinea, str. 18). Ta kupnina za Sredstva, kot izhaja iz predhodno povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, zato po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije Pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal. Oboje v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe izpostavlja tudi toženka. V tej zvezi sodišče še dodaja, da iz aneksa št. 3 k Pogodbi (A13) izhaja še, da je zadnji datum (t. i. long stop date) bil podaljšan do 23. 12. 2005, pri čemer glede na to, da je ta datum sedaj tudi že mimo, tožnik ni niti izkazal, da bi Pogodba dejansko še obstala v veljavi.

16V preostalem pa tožnik zatrjuje še nastanek oz. grožnjo težko popravljive škode zaradi izpada kupnin za mineralne surovine glede na dogovor, da bo kupec A. štiri leta iz kamnoloma ... odkupoval 100.000 do 200.000 ton materiala iz odstrela po ceni 4 EUR na tono, iz česar si je tožnik obetal 400.000,00 EUR do 800.000,00 EUR letnih prihodkov do vključno leta 2029, kar naj bi pomenilo dodatnih 1,6 mio do 3,2 mio EUR kumulativnih prihodkov iz naslova prodaje surovine (prim. tč. 54 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, druga alinea, str. 17). Toženka glede tega po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da tožnik škode ni konkretiziral in izkazal, ter izpostavlja, da ni jasno, od kod izhaja cena 4 EUR na tono. O tem, da bi bil tožnik kot prodajalec z družbo A. kot kupcem sploh sklenil Pogodbo o odkupu in prodaji materiala, ki nastane kot produkt miniranja v kamnolomu ... (v nadaljevanju Pogodba2) tožnik ni predložil dokazov. Iz priloge 11 k Pogodbi izhaja le, kakšna naj bi vsebina Pogodbe2 bila, da bi Pogodba2 bila dejansko sklenjena in druge podrobnosti glede tega, pa tožnik ne izkaže. Ponudi le trditev, da so bili izpolnjeni vsi odložni pogoji po Pogodbi, razen glede predkupne pravice Občine Trbovlje, iz česar je mogoče sklepati, da naj bi bila sklenjena tudi Pogodba2, saj je to pogoj po čl. 4.1.14 Pogodbe. A tega tožnik konkretno ne izkaže. Prav tako je treba opozoriti še na nadaljnjo določbo iz priloge 11 k Pogodbi, namreč na četrto alineo čl. 1, v kateri je zapisano, da sta Pogodba in Pogodba2 medsebojno povezani na način, da uveljavitev Pogodbe vpliva na začetek veljavnosti Pogodbe2. Glede na to, da sam tožnik izpostavlja neizpolnjenost enega od odložnih pogojev po Pogodbi, to lahko pomeni neveljavnost tudi morebiti sklenjene Pogodbe2. Nadalje pa tudi iz prve in druge alinee čl. 1 iz priloge 11 k Pogodbi izhaja zgolj, da stranki uvodoma ugotavljata le, da je tožnik imetnik sporne koncesije, ki jo želi podaljšati za nadaljnje izkoriščanje, ter da koncesija še ni bila podaljšana. Kakršnikoli pravno dogovorjeni pogoji za veljavnost Pogodbe2, ki bi bili s tem povezani, iz priloge 11 k Pogodbi niso razvidni.

17Nadalje pa tudi drži, kot izpostavlja toženka, da niti iz priloge 11 k Pogodbi niti iz kakšnega drugega dokazila, ki bi ga predlagal tožnik, ne izhajata niti konkretna pogodbena količina niti konkretna pogodbena cena za odkup surovine s strani družbe A. Glede teh dveh bistvenih sestavin Pogodbe2 iz priloge 11 k Pogodbi izhaja, da se cene, če v pogodbi niso izrecno navedene, definirajo z aneksom (prvi odstavek čl. 4 iz priloge 11 k Pogodbi); in v prilogi 11 k Pogodbi cene niso navedene, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal obstoja nobenega aneksa. Nadalje iz priloge 11 k Pogodbi izhaja, koliko sta minimalna in maksimalna letna količina za prvo leto, tj. 100.000 in 200.000 ton, za obdobje, krajše od koledarskega leta, pa sorazmerno manj, pri čemer morata stranki konkretne količine dogovoriti vsako leto, absolutni minimum pa znaša 75.000 ton (tretji odstavek čl. 4 iz priloge 11 k Pogodbi); tožnik torej ni izkazal niti od kdaj do kdaj konkretno naj bi njegovo prodajno razmerje z družbo A. glede odkupa surovin trajalo niti tega, koliko naj bi bila v konkretnem obdobju dogovorjena količina odkupa. Zato so po presoji sodišča tožnikove trditve o težko popravljivi škodi v višini 0,4‑0,8 mio EUR letno oz. 1,6-3,2 mio EUR kumulativno po presoji sodišča neutemeljene.

18Tožnikove navedbe in dokazni predlogi v zvezi z dejanji in stališči Občine Trbovlje pa so za odločanje v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe nerelevantni. Tožnik namreč navaja, da se občina zaveda posledic in škode za tožnika zaradi spora, v katerem je s tožnikom; da kljub poteku časa še ni sprejela OPPN, čeprav je tožnik tudi vse financiral; da je podala stališče, da sporni pridobivalni prostor ni v skladu s prostorskimi akti, kar lahko pomeni zlorabo položaja z namenom povzročitve škode tožniku in doseganja boljšega pogajalskega položaja (prim. tč. 55 in 56 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, str. 18 in 19), o čemer tožnik tudi predloži sporni dopis občine (A11) in svoj odgovor nanj (A12). Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.

19Sodna presoja nadaljnjih pogojev, tj. zlasti prizadetosti javne koristi ob morebitni izdaji začasne odredbe, v obravnavanem primeru tako glede na neizpolnjenost temeljnega pogoja s težko popravljivo škodo ni potrebna, sodišče pa tožnikov predlog torej mora zavrniti.

20Tožnik povrnitve stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje ni zahteval.