UPRS Sodba I U 184/2025-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani številka Bpp 539/2024 z dne 23. 12. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev stroškov postopka na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu zoper tožnikovega delodajalca zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki se vodi pred Delovnim sodiščem v A.

2Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v skladu s katerim je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Pri tem se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

3Na podlagi podatkov, ki jih je pridobila od Finančne upravne RS in Registra zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prijavljen v socialna zavarovanja in prejema periodične dohodke, ter je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe iz naslova plače oz. nadomestila plače ter bonitet prejel povprečno 1.103,57 EUR na mesec. S tem je povprečni mesečni dohodek prosilca v zadnjem tromesečju presegel višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (969,76 EUR), ki predstavlja mejo, do katere je prosilcu še mogoče odobriti BPP.

Tožbene navedbe

4V tožbi tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Navaja, da je bil v času od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vložitve prošnje za BPP v bolniškem staležu in je tako prejemal nadomestilo. Tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala prvega odstavka 21. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Iz podatkov upravnega spisa jasno izhaja, da je tožnik izgubil zaposlitev in da potrebuje BPP za zastopanje v postopku pred Delovnim sodiščem v A., ki se nanaša prav na izgubo zaposlitve. Tožnik je glede na zgoraj navedeno prepričan, da izpolnjuje t.i. finančni pogoj za pridobitev BPP.

Odgovor na tožbo tožene stranke

6V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da je v upravnem postopku ugotovila, da tožnik kljub podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je bila tožniku glede na datum vložitve tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem v A. podana v juniju oz. juliju 2024) v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP ni bil odjavljen iz socialnih zavarovanj in ni ostal brez periodičnih prihodkov. Opozarja, da niti v prošnji za BPP niti po vročitvi dopisa z dne 3. 12. 2024 o neizpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP tožnik tožene stranke ni seznanil z nobenimi relevantnimi okoliščinami za odločitev toženke. Iz dokazov, ki jih je imela tožena stranka na razpolago, ni izhajalo, da je tožnik dejansko ostal brez periodičnih dohodkov, zato je toženka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev BPP.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 8. člena določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V prvem odstavku 138. člena ZUP določa še, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

9Tožnik je vložil prošnjo za BPP za zastopanje v postopku pred Delovnim sodiščem v A. v postopku, v katerem toži svojega nekdanjega delodajalca zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je, kot navaja v odgovoru na tožbo, ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagala s podatkom, da je bila glede na datum vložitve tožbe, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v juniju oz. juliju 2024. Ob tem je tožena stranka pridobila tudi podatek, da tožnik v obdobju treh mesecev pred izdajo odločbe (kot tudi v času odločanja o njegovi prošnji) ni bil odjavljen iz socialnih zavarovanj in je v tem obdobju (med avgustom in oktobrom 2024) še vedno prejemal periodične dohodke (plačo oz. nadomestilo plače).

10Glede na ugotovljeno in med strankama nesporno dejstvo, da je bila tožniku junija ali julija 2024 odpovedana pogodba o zaposlitvi, bi tožena stranka pri odločanju morala preveriti, ali je v zadevi treba uporabiti določbo prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da se, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Ob tem je tožena stranka poleg podatka o tem, da je tožnik izgubil zaposlitev, razpolagala tudi s podatkom, da tožnik še več kot tri mesece po tem, ko mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni bil odjavljen iz socialnih zavarovanj in je prejemal plačo oz. nadomestilo plače. Ob upoštevanju tretjega odstavka 94. člena Zakona o delovnih razmerjih, v skladu s katerim odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more biti daljši od 60 dni¹, bi morala tožena stranka ob upoštevanju načela materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP ugotoviti, kakšen je razlog za soobstoj teh navidez nezdružljivih okoliščin, česar pa ni storila. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznanila z uspehom dokazovanja in ga obvestila, da bo izdana negativna odločba, ne pomeni, da je izpolnila dolžnost, ki ji je naložena v prvem odstavku 8. člena in prvem odstavku 138. člena ZUP. V obvestilu o neizpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP namreč ni navedla, da je preverjala tudi izpolnjevanje pogojev iz 21. člena ZSVarPre in tožnika ni pozvala, naj se opredeli do zgoraj opisane nejasnosti (kot tudi ne do drugih ugotovitev iz obvestila).

11Glede na zgoraj navedeno tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 8. člena in prvim odstavkom 138. člena ZUP-1, zaradi česar odločba ni pravilna in zakonita. Sodišče je tako na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

12Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

13Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Razen v primeru zaposlitve, ki je trajala dlje kot 25 let, kar pa v primeru tožnika, ki je rojen leta 1999, ni mogoče.