UPRS Sodba I U 1743/2025-15

Tožba se zavrne.

Predhodni upravni postopki

1Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik v Sloveniji prvo prošnjo za mednarodno zaščito (prva prošnja) vložil 16. 3. 2023. Ta postopek je tožena stranka ustavila, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se tja v treh dneh ni vrnil. Kasneje je bil tožnik na podlagi Uredbe Dublin III¹ iz Zvezne republike Nemčije vrnjen v Slovenijo. Po mesecu dni bivanja v Sloveniji ni (ponovno) zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je preko Italije odšel v Švico, od koder je bil nato v dublinskem postopku predan Sloveniji. Dne 16. 10. 2024 je tožnik v Sloveniji vložil drugo prošnjo z mednarodno zaščito (druga prošnja), ki jo je tožena stranka z odločbo št. 2142-1439/2023/37 z dne 13. 2. 2025 zavrnila. Zoper omenjeno odločbo je tožnik sicer vložil tožbo na Upravno sodišče, ker pa je zopet samovoljno zapustil azilni dom in se tja v roku treh dni ni vrnil, je naslovno sodišče s sklepom I U 475/2025-10 z dne 8. 7. 2025 zavrglo njegovo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Dne 23. 9 2025 je tožnik v Sloveniji vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (zahtevek).

Izpodbijani sklep

3Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zahtevek zavrgla (1. točka izreka) in sklenila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

4Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik uvedbo ponovnega postopka zahteval zato, ker naj bi njegov oče delal za obveščevalno službo oziroma za državo, zaradi česar je imel težave. Tožnik je bil zaradi očetove zaposlitve trikrat v zaporu, tam so mu poškodovali nogo in ga tako močno pretepli po glavi, da je potreboval 27 šivov. Udarili so ga tudi po očeh, zato sedaj na levo oko slabo vidi. Za svoje trditve ima dokazila. Dokazal bo, da je oče delal na maroškem Ministrstvu za pravosodje in v zaporu ter da so ga obtožili, da je sodeloval z nasprotniki, ki so želeli narediti revolucijo v kraju ... Njegov oče je skrivnostno umrl leta 2017, po tem ko je prestajal zaporno kazen. Tožnik teh razlogov v prejšnjih azilnih postopkih ni omenjal, saj ga je bilo strah za mamo in brata. Ima psihične težave, ne more govoriti s puncami in potrebuje tablete za spanje. Do vsega tega je prišlo, ker so ga v zaporu posilili in posneli, prepovedali so mu zapustiti državo, vendar mu je nato uspelo oditi iz Maroka s pomočjo varnostnikov od kralja. Ima veliko informacij o Maroku, če bi jih javno razkril, bi s tem povzročil veliko težav, saj tam obstajajo zarote. Težave naj bi imel tudi s pokojnim ... obveščevalne službe po imenu A. A. Tožene stranke s svojimi izjavami ni prepričal, ugotovila je, da tožnik ni navedel in izkazal novih okoliščin, ki bi povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, zato je zahtevek zavrgla.

Tožba

5Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Trdi, da je ob podaji zahtevka navedel novo dejstvo oz. nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite - zatrjeval je, da je njegov oče delal za maroško obveščevalno službo, kar mu je povzročilo veliko težav. Zaradi očetove zaposlitve je bil trikrat v zaporu, kjer so ga varnostniki močno pretepli, mu poškodovali glavo in oko (to je navajal že v prejšnjem postopku), ga posilili in posneli ter mu s tem povzročili psihične težave.

6Če je tožena stranka skladno z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZUP ugotovila, da so tožnikove izjave glede zatrjevanih dejstev kontradiktorne, bi ga morala pozvati, naj jih pojasni in dopolni, ker tega ni storila, je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Glede na stališče v sodbi Upravnega sodišča RS I U 1528/2019-5 z dne 27. 9. 2019, da dokazno breme v teh zadevah ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu, bi morala tožena stranka preveriti ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). To bi lahko storila s pridobitvijo informacij o izvorni državi, opredeliti pa bi se morala tudi do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi kršitve načela nevračanja. Tožena stranka okoliščin v zvezi s tem ni preverila, zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oz. zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim ugovorom in ponovno ugotavlja, da tožnik ob vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov niti ni izkazal, da jih ne bo mogel pridobiti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dokazovanje

8V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa in listino v sodnem spisu, označeno kot prilogo A2. V soglasju s strankama je navedene listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Materialno pravo

9Glede ponovne prošnje Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Presoja sodišča

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrgla tožnikov zahtevek, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

12V obravnavani zadevi ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj zahtevek (da je njegov oče delal za maroško obveščevalno službo, zaradi česar je bil tožnik trikrat v maroških zaporih, kjer so ga poškodovali in posilili) nova in da niso obstajala v predhodnem upravnem postopku. Vendar pa zatrjevane okoliščine niso izkazane. Tožnik je tako v upravnem postopku kot tudi pred sodiščem zatrdil, da jih lahko dokaže, saj ima dokazila, a tega ni storil. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je pojasnil, da se ta dokazila nahajajo v azilnem domu, da pa jih ni predložil, saj so mu sostanovalci v azilnem domu dejali, da bi ga v primeru razkritja teh listin Slovenija vrnila v Maroko. Sodišče tej tožnikovi argumentaciji ne more slediti, saj ni prepričljiva. Tožnik namreč vse do sedaj tudi ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, čeprav se je na osebnem razgovoru 22. 1. 2025 zavezal, da bo upravnemu organu osebno izkaznico predložil najkasneje do 30. 1. 2025.

13Tožnik je v upravnem postopku pri obravnavi druge prošnje res navedel, da so mu v Maroku v pretepu poškodovali glavo in oko. Vendar pa je takrat trdil, da so ga pretepli bratranci zaradi spora s stricem, sedaj pa trdi drugače - da so ga pretepli varnostniki v zaporu. Sodišče ne sprejema njegove malo verjetne argumentacije češ, da si o vseh težavah prej ni upal govoriti, saj ga je bilo strah predvsem za mamo in brata, ki ju zaradi tega lahko zaprejo. Iz priloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožnik v upravnih postopku s prvo in drugo prošnjo ter nato z zahtevkom, nizal vsakič nove razloge za mednarodno zaščito, brez da bi zadovoljivo pojasnil, zakaj spreminja razloge za azil. Okoliščin, zaradi katerih išče mednarodno zaščito tudi ni izkazal, čeprav je vsakič zatrjeval, da ima dokazila.

14Ob vložitvi prve prošnje je za azil zaprosil, ker so v Maroku zelo slabe življenjske razmere, saj kljub diplomi ni imel dela. Maroška vlada je skorumpirana, v državi ni enakosti in pravičnosti, tam ljudi žalijo in pretepajo. Razlog za vložitev druge prošnje je bil ta, da tožnik v izvorni državi nima "določne identitete". Na osebnem razgovoru 22. 1. 2025 je v zvezi s tem pojasnil, da jih je očetov brat (tožnikov stric) po očetovi smrti leta 2014 oropal, jim vzel zemljo in si prisvojil očetovo delovno dovoljenje za delo taksista. Po tistem je tožnikova družina postala revna. Navedel je, da je bil njegov oče zaposlen v policiji, stric pa je delal kot taksist, delovno dovoljenje za to službo pa se je glasilo na očetovo ime. Po očetovi smrti bi jim moral stric to dovoljenje vrniti, da bi tožnik lahko delal kot taksist, vendar stric tega ni storil. Zaradi težav z družinsko zemljo je stric zoper njega v Maroku vložil tožbo, tožila ga je tudi njegova sestrična, češ da jo je posilil. Bratranci, ki so sinovi tega strica, so tožnika pretepli. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da ima za vse te navedbe dokazila, ki pa jih nato ni predložil. Na zapisnik ob vložitvi zahtevka je zopet navedel nove razloge, ki jih je utemeljeval zlasti z očetovo zaposlitvijo v maroški obveščevalni službi in očetovim sodelovanjem z nasprotniki režima, ki so želeli narediti revolucijo v kraju ... (prim. razloge v 4. točki obrazložitve).

15Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do vseh teh okoliščin vsebinsko opredelila v zadostni meri, in tožnika na osebnih razgovorih 23. 12. 2024 in 22. 1. 2025 ter tudi ob vložitvi zahtevka 23. 9. 2025 pozvala, naj jih pojasni in dopolni svoje očitno neskladne izjave. Ker tožnik tega ni storil, je pravilno ugotovila, da so kontradiktorne, malo verjetne, neprepričljive in celo zavajajoče.

16Tožbeni ugovor, da tožnik v upravnem postopku ni imel pravice do izjave, ni utemeljen. Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da tožnik po vložitvi prve prošnje v Republiki Sloveniji ni počakal na osebni razgovor, kjer bi lahko natančno pojasnil razloge, zaradi katerih išče mednarodno zaščito. Samovoljno je zapustil azilni dom za več kot tri dni in je morala tožena stranka zaradi tega postopek s prvo prošnjo ustaviti. V naslednjem upravnem postopku z drugo prošnjo je imel tožnik kar dvakrat možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih okoliščinah. Tožena stranka je z njim najprej opravila razgovor 23. 12. 2024. Iz zapisnika v tem razgovoru je razvidno, da tožnik ni verodostojno in konsistentno odgovoril na vprašanje, zakaj je ob vložitvi druge prošnje povedal drug datum rojstva kot na zapisnik z 23. 12. 2024. Ko mu je uradna oseba predočila to neskladje, je navedel, da se slabo počuti, ker je prehlajen in kašlja, uradna oseba pa je na njegovo željo takrat osebni razgovor zaključila in odločila da ga bo nadaljevala 30. 12. 2024. Tožnik je bil z datumom novega osebnega razgovora seznanjen tako osebno kot tudi po pošti, kljub temu pa na osebni razgovor 30. 12. 2024 ni želel priti in svojega izostanka ni opravičil. Tožena stranka mu je prišla nasproti, saj je nato osebni razgovor z njim nadaljevala 22. 1. 2025 in mu ponovno omogočila pravico do izjave.

17Pravico do izjave je imel tožnik tudi v sodnem postopku, saj je zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 2. 2025 o zavrnitvi druge prošnje po svetovalki za begunce, ki je tudi odvetnica, vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker pa je tudi takrat samovoljno zapustil azilni dom za več kot tri dni, je sodišče omenjeno tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

18Neutemeljen je tožbeni ugovor glede kršitve 8. in 138. člena ZUP. Sodišče na podlagi zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka z 23. 9. 2025 ugotavlja, da je tožena stranka s postavljanjem konkretnih vprašanj tožniku, ugotavljala resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter tožniku nedvomno omogočila, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (večkrat). Iz zapisnika je razvidno tudi, da je imel tožnik večkrat možnost navesti dejstva in na koncu ni imel več kaj dodati. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.² Ker slednjih tožnik ni dokazal, čeprav sam trdi, da bi jih lahko, ni utemeljeno niti tožbeno pričakovanje, da bi morala tožena stranka ugotavljati pogoje v njegovi izvorni državi.

19Pravilno je stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu v zvezi z zaostrenimi pravili glede dokaznega bremena za predložitev novih dokazov oz. navedbe novih dejstev v postopku podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu in 65. členu ZMZ-1. Prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 (ki je v zvezi s členom 40(2) in (3) Procesne direktive II)³ namreč določa, da oseba iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer v tem zahtevku oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Namen takšne zakonske ureditve je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z nadaljnjim vlaganjem zaporednih zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dejstev oz. novih dokazov mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Navedeno je skladno tudi s 36. točko uvodne izjave Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Temu sledi tudi praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je trditveno in dokazno breme v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno na vlagatelju zahtevka.⁴ Pravilo sicer ni absolutno, kar izhaja tudi iz drugega odstavka člena 42 (2) Procesne direktive II, po kateri procesna pravila države članice v zvezi s predhodno obravnavo prošnje prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa. Če so torej podane okoliščine, ki vlagatelju bistveno otežujejo ali onemogočajo pridobivanje dokazov, na katere se sklicuje, jih pa brez večjih težav lahko pridobi organ, bo na njem, da se prepriča o obstoju dokazov ali o dejstvih (preveril bo, ali npr. o nekem dogodku obstajajo informacije, ki jih bo v nadaljnjem postopku, to je po vložitvi prošnje, mogoče vrednotiti).⁵ Gre za situacije, ko vlagatelj težko ali sploh ne more pridobiti določenih dokazov oz. za informacije, ki jih lažje pridobi organ.

20Vendar pa je (tako kot je to navedlo to sodišče v sodbi I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, na katero se sklicuje tožnik) razumljivo, da mora najprej prosilec podati zahtevo in izpolniti svoj del dokaznega bremena glede individualnih okoliščin in novih dejstev, temu pa lahko sledi glede na relevantnost novih dejstev tudi obveznost organa, da preverja stanje v izvorni državi, torej splošne okoliščine, ki so lahko povezane z zatrjevanim preganjanjem.

21V zvezi z navedenem sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik ob podaji zahtevka ni izkazal nikakršnih takšnih novih (pravno relevantnih) dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi tožena stranka morala pridobiti dokaze o stanju v izvorni državi ali morebitne druge dokaze. Iz njegovega tožbenega gradiva tudi ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je svoj zahtevek pavšalno, neprepričljivo in neizkazano utemeljeval z očetovim sodelovanjem z maroško obveščevalno službo, ki naj bi mu povzročilo veliko težav. Dokazil o tem ni predložil, čeprav trdi, da jih ima. S tem ni izkazal verjetnosti, da bi v morebitnem novem postopku izpolnjeval pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga bi bilo v konkretni zadevi kakršnokoli dodatno poizvedovanje odveč in ravnanje tožene stranke tudi ni bilo v nasprotju s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive.⁶

22Tožnik je v tožbi še zatrjeval, da se tožena stranka pri odločitvi ni opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v matično državo, s čimer je bilo kršeno načelo nevračanja in s tem 33. člen Ženevske konvencije, 3. člen EKČP in 18. člen Ustave RS. Sodišče ugotavlja, da na podlagi postavljenih tožbenih navedb, ki so pavšalne, kršitev tega načela ni razvidna, saj je bil tožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku, v katerem pa sam ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga 64. člen in 65. člen ZMZ-1, to je predložitve dokazov oz. navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. O tem, da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v Maroko zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.⁷

23Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Uredba Dublin III).
² Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
³ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje in odvzem mednarodne zaščite.
⁴ Prim. odločbe VSRS v zadevah: I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008, I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015.
⁵ Prim. sodbo VSRS I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015.
⁶ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011.
⁷ Odločba MNZ št. 2142-865/2023/5 (1221-14) z dne 3. 4. 2023 je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023.