VSL Sklep Cst 87/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog dolžnice za razrešitev upravitelja.

2Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov, posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva, opustitve dolžnosti sodišča, da ukrepa po uradni dolžnosti in nadaljevanje postopka po izteku roka iz 410. člena ZFPPIPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter da višje sodišče naloži sodišču prve stopnje, da vsebinsko odloči o razrešitvi upravitelja, ugotovi, da po poteku roka iz 410. člena ZFPPIPP ni več pravne podlage za nadaljevanje postopka ter stečajni postopek nemudoma zaključi.

3Upravitelj je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je predlog za razrešitev upravitelja zavrglo iz razloga, ker dolžnica ni legitimirana za vložitev takšne zahteve. Pravilno je ugotovilo, da lahko po določbi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP razrešitev upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa (le) zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi stečajnega dolžnika ni. V glavnem postopku osebnega stečaja ima dolžnik sicer položaj stranke, vendar zgolj zaradi tega še nima posebnih ali drugačnih pravic, kot mu jih daje zakon. Sodna praksa glede tega je enotna.¹

6Višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da ni pravilno njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti odločati o razrešitvi upravitelja in vsebinsko presojati dolžničine očitke zoper upravitelja, prav tako pa je nepravilno pritožbeno stališče, da je kršena njena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Če predlog ni dovoljen, je odveč vsaka vsebinska presoja, še zlasti v sklepu, s katerim sodišče predlog kot nedovoljen zavrže. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, pritožničine navedbe obravnavati in se do njih opredeliti. Tudi, če bi sodišče prve stopnje samo (ali na dolžničino obvestilo o kršitvah) ugotovilo nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, bi bila odločitev izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dolžničin predlog za razrešitev upravitelja kot nedovoljen zavržen, še vedno pravilna. To ne pomeni, da sodišče ne more ali ne sme v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja presojati tudi dolžničinih očitkov, pač pa, da teh razlogov ni dolžno navajati v sklepu, s katerim predlog zavrže iz razloga pomanjkanja procesne legitimacije za pritožbo. Dolžnici se nikakor ne jemlje pravice, da opozarja na morebitne nepravilnosti v postopku, vendar njeno nestrinjanje s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev.

7Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

¹ VSL sklepi Cst 394/2017 z dne 18. 7. 2017, Cst 661/2017 z dne 5. 12. 2017, Cst 4/2018 z dne 23. 1. 2018 in Cst 17/2025 z dne 28. 1. 2025.