VSL Sodba II Cp 1852/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v prvem odstavku II. točke izreka znesek 4.889,70 EUR nadomesti z zneskom 8.703,95 EUR;

- v prvi alineji II. točke izreka znesek 1.187,35 EUR nadomesti z zneskom 4.787,35 EUR;

- v zadnji (dvanajsti) alineji II. točke izreka znesek 231,39 EUR nadomesti z zneskom 445,64 EUR;

- v III. točki izreka znesek 24.413,92 EUR nadomesti z zneskom 20.599,67 EUR in

- IV. točka izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka nosi 45 % pravdnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka nosi 55 % pravdnih stroškov tožeče stranke."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 277,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo 4.889,70 EUR s pripadajočimi obrestmi, v presežku je zahtevek zavrnilo (za 24.413,92 EUR) in odločilo, da tožnik nosi 56 % pravdnih stroškov toženke, toženka pa nosi 44 % tožnikovih stroškov.

2Zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 15.500 EUR oziroma ob upoštevanju 20 % soprispevka v znesku 12.400 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in zahtevek iz naslova premoženjske škode glede povrnitve stroškov odpovedi izleta na Malto ter glede odločitve o stroških postopka, se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnji znesek 12.613,74 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno predlaga, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Sodišče prve stopnje tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni primerno ovrednotilo. Upoštevalo je zgolj ugotovitve izvedenca, same tožnikove izpovedi pa ne. Upoštevalo tudi ni, da je bil tožnik ob dogodku star 33 let in da so njegove bolečine trajne narave. Tudi glede strahu bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik izpovedal, da se je ob škodnem dogodku močno ustrašil za svoje zdravje in se nato bal, da mu bo škodni dogodek zapustil trajne posledice na njegovem zdravju in ne bo sposoben samostojne hoje. Pri tožniku je podana huda stopnja zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri športnih aktivnostih je hendikepiran, normalne hoje po bregu navzgor in navzdol ni sposoben. Oviran je pri opravljanju vseh vsakodnevnih opravil in pri prostočasnih aktivnostih. Ima kompleksen regionalni bolečinski sindrom. Tudi skaženost je pri pritožniku podana. Ima omejeno gibljivost gležnja v vseh smereh, oteklino, 10 cm dolgo brazgotino in dve manjši brazgotini na hrbtišču stopala ter deformiran noht. Odločitev sodišča glede povrnitve stroškov za odpadli izlet ni razumljiva, saj sodišče ugotovi, da plačevanje zavarovanja rizika odpovedi ob nizkih cenah letalskih kart ni praksa, a kljub temu to od tožnika zahteva. Tožniku je treba dosoditi vso zahtevano odškodnino in posledično toženki naložiti, da mu povrne vse stroške postopka.

4Na pritožbo toženka ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino za posledice delovne nesreče. Dne 5. 2. 2018 mu je čez levo nogo zapeljal viličar in ga stisnil ob delovno mizo. Delno mu je priznalo odškodnino iz naslova nematerialne škode za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah. Odškodnine za skaženost mu ni priznalo. Iz naslova materialne škode pa mu je priznalo pretežni del zahtevka, zavrnilo ga je le glede povrnitve stroškov odpadlega izleta na Malto. Pri dosojeni odškodnini je upoštevalo, da je tožnik k posledicam prispeval 20 %, valorizirani znesek že izplačanega nespornega dela odškodnine¹ 1n 1.000 EUR odbitne franšize.

7Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino leve goleni ter levega stopala, vključno z 10 cm dolgo rano pretibalno na levi goleni, prelom distalne falange palca in prelom tretje stopalnice levo v predelu baze.

8Navedene poškodbe kažejo na to, da je tožnik utrpel poškodbe, ki spadajo v skupino lahkih in srednje hudih poškodb po II. in III. stopnji Fischerjeve lestvice.

9Nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, trpel tožnik, so bile: 14 specialističnih pregledov, 6 RTG, 1 kirurška oskrba rane, 10 prevez rane, 46 subkutanih injekcij antikoagulanta, 39 dni je nosil longeto, po dveh mesecih je opustil bergle, opravil 70 fizikalnih terapij, 1 MR in bil 1 teden na zdraviliškem zdravljenju, na bolniški pa 1 leto in 4 mesece. Glede bolečin je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, da je imel tožnik hude bolečine v trajanju enega dne, srednje hude so trajale, dokler ni opustil bergel (to je med pregledoma 23. 3. 2018 in 6. 4. 2018), lažje bolečine pa je trpel do konca zdravljenja, to je do junija 2019.

10Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo v znesku 5.500 EUR oziroma 3,7 povprečnih neto plač². Pritožnik utemeljeno opozarja, da je taka odškodnina prenizka.

11Neutemeljene so sicer pritožbene zahteve, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikove bolečine med zdravljenjem ovrednotiti glede na tožnikovo izpoved, ker je treba telesne bolečine ovrednotiti objektivno, tako kot je storilo sodišče prve stopnje, subjektivni element, za katerega se zavzema pritožba, pa se upošteva predvsem pri duševnih bolečinah. Prav tako neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati starost tožnika in trajanje njegovih bolečin v bodoče, saj to v sklop te odškodnine ne sodi. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dolžino zdravljenja ter pri tem predvsem trajanje bolečin, ki jih je v tem času trpel tožnik. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno kot primerljivo uporabilo odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2005 z dne 18. 1. 2007, kjer je bilo oškodovancu dosojenih 1.000.000 SIT.³ Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je bolniški stalež trajal v tej zadevi precej manj od tožnikovega, a je po oceni pritožbenega sodišča to prenizko ovrednotilo. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna odškodnina glede na trajanje telesnih bolečin v času zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem v tožnikovem primeru 10.000 EUR, kar je 6,7 povprečnih neto plač.

12Pritožbene trditve, da gre pri tožniku za hudo stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne držijo. Tožnik je po mnenju izvedenca sposoben za normalne aktivnosti, omejen (morda onemogočen) je le pri izvajanju intenzivnih športnih aktivnosti. Delo lahko opravlja enako kot pred nezgodo, ima pa težave, kjer je veliko stopnic. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku zaradi poškodbe prišlo do pojava kompleksnega regionalnega bolečinskega sindroma tipa 1, tožnik bo zato tudi v bodoče trpel telesne bolečine ob fizičnih obremenitvah, je pa pričakovati, da bodo te postopoma izzvenele. Ob zaslišanju je povedal, da so njegove bolečine na lestvici do 10 sedaj med 3 oziroma 2. Tožnikove navedbe o šepanju sodni izvedenec ni potrdil in tudi sodišče prve stopnje tega ob zaslišanju tožnika ni zaznalo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi relativno mlad in da mu bodo določene trajne posledice, ki vplivajo na njegovo aktivnost, agilnost in sposobnosti, ostale.

13Tožnik ni izpovedal, da se je ob škodnem dogodku močno ustrašil za svoje zdravje in se nato bal, da mu bo škodni dogodek zapustil trajne posledice na njegovem zdravju in ne bo sposoben samostojne hoje, kot zmotno trdi pritožba. Povedal je le, da se je dogodka zelo ustrašil in da "ni bilo prijetno". Individualno doživljanje strahu je pri odmeri odškodnine za strah ključno. Glede na izpoved tožnika pa ni mogoč zaključek, da je bil ta posebej intenziven in dolgotrajen, zato je priznana odškodnina v višini 500 EUR tudi po oceni pritožbenega primerno zadoščenje.

14Tudi pri odškodnini za skaženost je treba upoštevati oškodovančevo doživljanje spremenjenega videza. Za priznanje odškodnine ne zadostuje, da je skaženost pri oškodovancu objektivno podana, temveč mora ta spremenjeni videz pri njem vzbujati takšno nelagodje, da mu to povzroča duševne bolečine. Ker slednjega sodišče pri tožniku ni ugotovilo, je njegov zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo. Tožnik je govoril le o spremenjenem nohtu, na osnovi tega pa ni mogoče sklepati, da trpi duševne bolečine. Tožnik ne šepa, iz predloženih fotografij pa tudi ni razvidno, da bi bilo njegovo stopalo deformirano.

15Kot že navedeno tožnikove poškodbe sodijo v skupino lahkih in srednje hudih poškodb. Tožniku je iz naslova nematerialne škode priznanih 17.000 EUR, kar je 11,5 povprečnih neto plač. To je v okviru dosojenih odškodnin za podobne primere⁴, primera II Ips 219/2003 in II Ips 372/2001, na katera se sklicuje pritožba, pa sta hujša od tožnikovega. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 20 % k nastanku škode in valoriziranega zneska že izplačane odškodnine mora toženka tožniku iz naslova nematerialne škode plačati še 4.787,35 EUR.

16Ni sporno, da je tožniku zaradi nezgode nastal tudi strošek iz naslova odpovedanega izleta na Malto v višini 267,81 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega zahtevka temelji na ugotovitvi, da za tožnika sklenitev zavarovanja za riziko odpovedi ne bi pomenila nesorazmernih naporov oziroma žrtvovanja, v primeru škodnih dogodkov po vplačilu izleta pa se škoda običajno tudi povrne. V postopku se ni izkazalo, da bi bila tožniku ta škoda povrnjena, pritožbeno sodišče pa mu tudi pritrjuje, da pri nizkih cenah letalskih vozovnic sklenitev zavarovanja za riziko odpovedi ni smotrna. Zato je pritožba tožnika v tem delu utemeljena. Toženka mu je dolžna povrniti tudi 80 % tega zneska, to je 214,25 EUR.

17Toženka mora torej tožniku poleg že izplačane odškodnine plačati iz naslova nematerialne škode še 4.787,35 EUR in poleg materialne škode v višini 4.702,35 EUR še 214,25 EUR, kar je skupaj 9.703,95 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize v višini 1.000 EUR pa 8.703,95 EUR.

18Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo⁵ zmotno uporabilo, je bilo treba pritožbi tožnika delno ugoditi in dosojeno odškodnino delno (za 3.814,25 EUR) zvišati (peta alineja 358. člena ZPP⁶). V ostalem delu pa je treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

19Zvišanje prisojene odškodnine pomeni tudi spremenjen uspeh strank v postopku in posledično drugačno razdelitev stroškovnega bremena. Glede na uspeh v postopku tožnik nosi 45 % pravdnih stroškov toženke, toženka pa nosi 55 % pravdnih stroškov tožnika.

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Sodišče je tožniku priznalo 625 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniško storitev ter 459 EUR takse za pritožbo. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel 30 %, mu je toženka dolžna povrniti 277,70 EUR stroškov pritožbenega postopka. Priglašenih stroškov za obvestilo stranki o prejeti sodbi, za obvestilo o vložitvi pritožbe in za poročilo o uspehu pritožbe se glede na sodno prakso strankam usklajeno ne priznava.⁷

¹ Toženka je pooblaščencu tožnika po vložitvi tožbe 17. 2. 2021 nakazala 8.000 EUR.
² Na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje je povprečna neto plača v RS znašala 1.480,90 EUR.
³ Na dan 18. 1. 2007 je 1.000.000 SIT predstavljalo 5 povprečnih plač.
⁴ II Ips 238/2009, VIII Ips 338/2008, II Ips 680/2007, II Ips 237/2005, II Ips 615/2003.
⁵ 179. in 168. člen Obligacijskega zakonika.
⁶ Zakon o pravdnem postopku.
⁷ Primerjaj VSL Sklep I Ip 925/2024 z dne 12. 9. 2024, VSL sklep I Cp 2094/2016 z dne 14. 11. 2016 idr.