VSL Sklep II Kp 84670/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Začasna predsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 72. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila zahtevo obtoženca za razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, odvetnika A. A., v kazenski zadevi opr. št. III K 84670/2024.

2Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obtoženi brez navedbe pritožbenih razlogov in s pritožbenim predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovi zahtevi za razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, ugodi.

3Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev začasne predsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi zahteve obtoženca za razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pravilna in zakonita. Po določbi četrtega odstavka člena 72 ZKP sme predsednik sodišča, med drugim tudi na zahtevo obtoženca, razrešiti po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti, ter mu namesto razrešenega zagovornika postaviti drugega; o razrešitvi zagovornika po navedeni zakonski določbi obvesti Odvetniško zbornico. Iz navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je razrešitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka člena 72 ZKP možna le, v kolikor je ugotovljeno, da zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, ne opravlja v redu svoje dolžnosti, od tod pa tudi obveznost o navedenem obvestiti Odvetniško zbornico. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa predstavlja ugotovitev, da obtoženčeva kritika zagovornikovega dela v okviru navedene zakonske določbe ni spisovno podprta.

4Sodišče druge stopnje se ključni ugotovitvi v napadeni odločitvi pridružuje. Tudi po presoji drugostopenjskega senata spisovni podatki izkazujejo, da je obtoženčev zagovornik aktivno sodeloval tako v fazi preiskave kot v fazi glavne obravnave, in sicer neposredno s postavljanjem vprašanj ter z vlaganjem pisnih vlog, oboje v zvezi s ključnima vprašanjema v postopku glede prištevnosti obtoženca ter identitete avtorja grozilnih sporočil, pri čemer ni razvidno, da bi bilo njegovo delo kakorkoli očitno nestrokovno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da s pritožbenimi navedbami obtoženi izraža nezadovoljstvo z obrambno strategijo postavljenega zagovornika, ko mu očita, da ne vlaga gradiva, ki je po obtoženčevi oceni pomembno, in ne postavlja vsebinsko ustreznih vprašanj pričam; navedeno vsebinsko nestrinjanje obtoženca z delom odvetnika pa kvečjemu lahko pomeni potrebo po njunem tesnejšem medsebojnem usklajevanju obrambnih stališč, ne pa podlage za zaključek, da je zagovornikovo delo nestrokovno in je zato njegova razrešitev iz krivdnega razloga na mestu. Tudi domnevno pritožbeno zatrjevano zavajanje zagovornika v zvezi z možno izrečeno kazensko sankcijo na pravilnost prvostopenjske ugotovitve ne more vplivati; glede na fazo postopka je evidentno, da morejo zagovornikove navedbe obtožencu pomeniti izključno predvidevanje, ki v ničemer ne zmanjšuje strokovnosti njegovega siceršnjega delovanja.

5Sodišče druge stopnje pripominja, da je obtožencu zagovornik postavljen iz razloga zakonske domneve, da v specifičnih razmerah pripora potrebuje kvalificirano obrambo. V strokovni domeni zagovornika je tako določitev načina vodenja obrambe obtoženca v postopku, obtoženčevo vsebinsko nestrinjanje s tem načinom pa ne pomeni dopustne podlage za razrešitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka člena 72 ZKP. Drugostopenjsko sodišče še dodaja, da se v primeru procesne situacije obvezne obrambe obtoženi s pooblastitvijo zagovornika po lastni izbiri lahko izogne temu, da ga bo zastopal odvetnik, s katerim se strokovno ne strinja in mu v posledici tega ne zaupa.

6Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa ob presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.