VSL Sklep I Ip 23/2026

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se upniku priznani nadaljnji izvršilni stroški znižajo za 83,41 EUR (na 256,01 EUR).

II. V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se sklep potrdi.

III. Upnik je dolžan dolžniku plačati 43,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 339,42 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

2Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v celoti ali vsaj delno ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je izvršitelj za opravo neposrednih dejanj izvršbe upravičen do plačila v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik). Ali izvršitelj upniku obračuna stroške izvedbe neposrednih dejanj izvršbe v višini, skladni s Pravilnikom ali v drugačnem znesku, ter ali jih je upnik sploh plačal, je stvar upnika in izvršitelja in te okoliščine, če obstajajo, dolžniku in sodišču trenutno niso znane. V kolikor je upnik plačal manj stroškov neposrednih dejanj izvršbe, kot pa jih je priglasil, ali pa mu sploh obveznost plačila do izvršitelja ni nastala, mu jih sodišče ne more priznati v povrnitev (čeprav jih priglaša v skladu s Pravilnikom). Dolžnik je dolžan povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, ne pa zneska, ki je formalno obračunan, brez dokazila o plačilu. Dolžnik meni, da bi moral upnik predložiti dokazilo o plačilu stroškov dejanj neposredne izvršbe oziroma vsaj o prejemu računa izvršitelja za opravljena dejanja, kar bi izkazovalo dejanske stroške, ki jih je imel upnik. V kolikor so ti stroški v skladu s Pravilnikom, se jih lahko naloži v plačilo na breme dolžnika. Ker upnik ni predložil dokazila o plačilu stroškov izvršitelja, niti ne zatrjuje, da jih je plačal, niti ne zatrjuje, da je prejel račun za neposredno opravo dejanj izvršitelja, je potrebno njegovo zahtevo v celoti zavrniti, saj ni izkazal, da so bili zahtevani nadaljnji izvršilni stroški potrebni za izvršbo. Ker dolžnik ni bil predhodno seznanjen z obračunom niti z zahtevo za povrnitev stroškov, lahko dolžnik šele v pritožbi predlaga dokaze v zvezi z izjavo do priglašenih stroškov.

V kolikor pritožbeno sodišče ne bi zavrnilo zahteve za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, dolžnik podredno uveljavlja, da so nadaljnji stroški v vsakem primeru odmerjeni in priznani upniku v previsokem znesku in so priznani v nasprotju s Pravilnikom ter s tem posledično v nasprotju z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Uvodoma dolžnik v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom navaja, da v kolikor upnik poravna oziroma prizna izvršitelju stroške, ki mu jih je obračunal, niso pa bili obračunani skladno s Pravilnikom, je to stvar razmerja med upnikom in izvršiteljem. Ne more pa se dolžniku naložiti plačilo nadaljnjih stroškov postopka, ki niso obračunani skladno z določbami ZIZ in Pravilnika. Izvršitelj upniku ni obračunal stroškov v skladu s Pravilnikom oziroma mu jih je obračunal v previsokem znesku. Upnik od dolžnika ne more terjati povračila stroškov, ki naj bi upniku nastali (upnik niti ni izkazal, da je te stroške plačal), pa le-ti niso skladni s Pravilnikom in posledično z 38. členom ZIZ. V predmetni izvršilni zadevi je sodišče delno ugodilo ugovoru dolžnikov s sklepom opr. št. I 948/2025 z dne 29. 9. 2025. Navedeni sklep je postal pravnomočen 14. 10. 2025. Glede na to, da je sodišče delno ugodilo ugovoru in je ustavilo izvršbo za izterjavo večjega dela zakonskih zamudnih obresti (ustavilo je izvršbo za obresti, ki naj bi se natekle v obdobju do 21. 4. 2022), se je 14. 10. 2025 spremenila višina terjatve, ki se izterjuje. Na dan rubeža je višina terjatve znašala cca 22.633,05 EUR (dolžnik navaja cca zato, ker ni upošteval, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora in je verjetno terjatev še nižja). V skladu s tar. št. 1 Pravilnika to pomeni, da je bila na dan rubeža 10. 11. 2025 vrednost terjatve 80.939 točk (22.633,05 /0,28 =80.832 točk), kar pomeni, da je osnova za obračun izvršiteljeve storitve 1.700 točk in ne 2.000 točk, kot to izhaja iz opisa in stroškov opravljenih izvršilnih dejanj. V skladu s 4. odstavkom tar. št. 1. Pravilnika (neuspešni rubež) v zvezi z 9. členom (rubež v popoldanskem času) se neposredno dejanje obračuna v višini 25% plačila po 1. odst. tar. št. 1 Pravilnika, povečano za 50%, kar znaša skupno 37,50 %, kar je izvršitelj pravilno upošteval. Nepravilna pa je osnova. Osnova za obračun je 1.700 točk, kar pomeni, da znaša 37,50% od te osnove, 637,50 točk in ne 750 točk, kot to izhaja iz obračuna. Pravilni znesek za dne 10. 11. 2025 neuspešni rubež, ker ni bilo rubljivih predmetov, v popoldanskem času, je 178,50 EUR + DDV (skupaj 217,77 EUR) in ne 210,00 EUR + DDV (skupaj 256,20 EUR), kot je to nepravilno obračunal izvršitelj.

Dolžnik tudi meni, da so nepravilno in v nasprotju z načelom, da se povrnejo le potrebni stroški izvršbe, priznani stroški za obračun zakonskih zamudnih obresti v višini 14,00 EUR + DDV (skupaj 17,08 EUR), za pridobitev podatkov o naslovu dolžnika v višini 14,00 EUR + DDV (skupaj 78,08 EUR) in za pridobitev podatkov o lastništvu vozila v višini 5,60 EUR + DDV (skupaj 6,83 EUR). Obračun zakonskih zamudnih obresti je bil sicer potreben, saj je med prvim in drugim neuspešnim rubežem prišlo do spremembe terjatve, to je do zmanjšanja terjatve upnika. Vendar je izračun izvršitelja očitno napačen, saj je upošteval, da se terjatev obresti od leta 2006, kar pa ni pravilno. Izvedba nepravilnega obračuna terjatve pa se po mnenju dolžnika ne more naprtiti v plačilo dolžniku. Poizvedbe o prebivališču dolžnika in o lastništvu vozila dolžnika je izvršitelj obračunal že maja 2025. Ponovna oprava poizvedb ni bila potrebna za izvedbo neposrednih dejanj izvršbe. Dolžnika ob prvem poskusu rubeža ni bilo doma, kar izhaja tudi iz zapisnika izvršitelja z dne 26. 5. 2025, ne pa, da naj bi bil na naslovu prebivališča neznan. Če dolžnika ni bilo doma, pa ni nikakršne potrebe po opravljanju nove poizvedbe o prebivališču dolžnika pred ponovljenim rubežem. Prav tako ni izkazana potreba oprave nove poizvedbe o vozilu dolžnika. Nenazadnje oprava obračunanih poizvedb niti ni izkazana. Glede na opisano obračun izvršitelja ni skladen s Pravilnikom in 38. členom ZIZ za znesek 79,42 EUR, in sicer (zneski so z vključenim DDV-jem): 38,43 EUR (256,20 EUR - 217,77 EUR) za neuspešni rubež, 17,08 EUR za obračun ZZO, 17,08 EUR za opravo poizvedb o naslovu dolžnika ter 6,83 EUR za opravo poizvedb o lastništvu vozila. V kolikor sodišče ne bi ugodilo primarnemu pritožbenemu razlogu, dolžnik podredno uveljavlja, da izpodbijano odločitev o višini priznanih stroškov zmanjša za 79,42 EUR na 260,00 EUR.

3Upnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom dolžniku naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 339,42 EUR, ki so le-temu nastali za delo izvršitelja, to je v zvezi z neuspešnim popoldanskim rubežem premičnin dne 10. 11. 2025.

7Pritožba ne prereka, da je izvršitelj opravil izvršilna dejanja po obračunu z dne 12. 11. 2025, temveč primarno uveljavlja, da upnik ni dokazal njihovega plačila izvršitelju. S takim argumentom dolžnik ne more uspeti. Ko upnik zahteva povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov izvršitelja, mu namreč ni treba dokazovati, da je stroške dejansko poravnal. Zadošča predložitev dokončnega obračuna izvršitelja, saj ta izkazuje izvršljivo obveznost upnika do izvršitelja za opravljena dejanja izvršbe, hkrati pa ustrezno varuje pravni interes izvršitelja, da bo za opravljeno delo poplačan (prim. VSM sklepa I Ip 582/2015 in I Ip 742/2015). V tem delu tako pritožbi ni mogoče slediti.

8Utemeljeno pa dolžnik napadeni sklep izpodbija po višini, saj ima prav, da so bili stroški izvršitelja odmerjeni od previsoke vrednosti terjatve, pa tudi, da vsi stroški po obračunu izvršitelja z dne 12. 11. 2025 niso bili potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ).

9V zvezi z višino terjatve ni bilo upoštevano, da je dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice in stroškov v večjem delu uspel, in sicer na podlagi sklepa o ugovoru z dne 29. 9. 2025, ki je po podatkih v spisu postal pravnomočen dne 14. 10. 2025, torej pred (neuspešnim) rubežem dne 10. 11. 2025. Upoštevaje pravnomočno delno razveljavitev sklepa o izvršbi s sklepom o ugovoru glede zakonskih zamudnih obresti dolžnik utemeljeno uveljavlja, da je osnova za obračun storitve izvršitelja po tar. št. 1 Pravilnika 1700 točk¹ in tako upniku za neuspešen popoldanski rubež pripada 637,50 točk in ne 750 točk (25 % nagrade, ki bi izvršitelju pripadala za uspešen rubež, povečano za 50 % za popoldanski rubež; prvi odstavek tar. št. 1 Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Pravilnika).

10Prav tako se višje sodišče strinja, da upniku ne pripadajo stroški za ponovno poizvedbo o naslovu dolžnika, saj dolžnika ob prvem poskusu rubeža v maju 2025 ni bil neznan, temveč ni odprl oziroma ga ni bilo doma. Upnik tudi ni dokazal potrebnosti stroškov za novo poizvedbo o vozilu dolžnika, ki je bila prav tako opravljena že ob prvem poskusu rubeža dne 23. 5. 2025. Tako ni mogoče šteti, da so bili navedeni stroški potrebni za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.

11Končno ima dolžnik prav, da niso bili potrebni izvršiteljevi stroški za izvršiteljev obračun zamudnih obresti, glede na to, da ta ni bil opravljen pravilno, to je upoštevaje delno razveljavitev sklepa o izvršbi s pravnomočnim sklepom o ugovoru z dne 29. 9. 2025. Prav iz tega razloga je moralo višje sodišče obračun zamudnih obresti napraviti še enkrat samo.

12Po povedanem, glede na pravilno osnovo za odmero stroškov izvršitelja 1700 točk, neupoštevaje stroške za poizvedbi o naslovu in vozilu dolžnikov ter za obračun obresti ter upoštevaje sorazmerno zmanjšane materialne stroške (pavšalni znesek 5% skupnega, sedaj zmanjšanega plačila za delo - tretji odstavek 10. člena Pravilnika), ob vrednosti točke izvršitelja 0,28 EUR, upniku za opravljena izvršilna dejanja po obračunu izvršitelja z dne 12. 11. 2025 pripada potrebnih 209,85 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov izvršitelja. Povečano za 22% DDV pa 256,01 EUR.

13Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se upniku priznani nadaljnji izvršilni stroški znižajo za 83,41 EUR (na 256,01 EUR).

14V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo, saj kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov ni našlo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Dolžnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče mu je skladno z Odvetniški tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) priznalo 200 točk za sestavo pritožbe (7. točka tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 OT), 2% za materialne stroške, 22% DDV in 26,40 EUR za sodno takso za pritožbo, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 175,72 EUR. Dolžnikov uspeh v pritožbenem postopku je 24,57%, zato je upravičen do povrnitve 43,17 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ta znesek mora upnik dolžniku plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnotvenega roka do plačila.

¹ Izračun zakonskih zamudnih obresti, opravljen s pomočjo programa Vrhovnega sodišča RS, ki je pri sodišču v uradni rabi, je priloga tega sklepa.