VSK Sodba III Kp 79896/2023

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen treh let in dveh mesecev zapora in stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov v višini 5,00 EUR, skupno 750,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas odvzema prostosti od 26. 10. 2023 od 15.45 ure dalje. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let od dneva pravnomočnosti sodbe in varnostni ukrep odvzema elektronske naprave s SIM in spominsko kartico, in sicer GSM aparata znamke REALME, IMEI 1 št. 861871052150671/01, ter odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), stroški in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, in se zavzema za ugodno rešitev pritožbe. Zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter kršitve 2., 14. in 21. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obtoženca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da kazen zapora zniža na 18 mesecev in odloči, da preostanek kazni lahko prestane v forenzičnem oddelku Psihiatrične klinike v Mariboru, denarno kazen zniža na 50,00 EUR oziroma odpravi, pripor takoj odpravi in obtoženca izpusti na prostost ter vloži pobudo za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1G.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti glede odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo vsa relevantna dejstva ter se opredelilo do bistvenih očitkov obrambe.

5Obtoženčev zagovornik navaja, da je obtoženec na predobravnavnem naroku priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, vendar predsednik senata priznanja ni sprejel. Na nesprejemljivost tega očitka je opozorilo že sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer priznanje krivde ni bilo sprejeto, ker ni bilo popolno, jasno in ni potrjevalo vseh okoliščin in dejstev, kot so opisana v izreku obtožbe. Navsezadnje pritožbene navedbe ponovno izpostavljajo, da je obtoženec prebežnike prevažal zato, da naredi uslugo osebi, s katero se je dogovarjal o gradbenih delih, v upanju, da bo tako pridobil gradbena dela, in da za prevoz ni pričakoval nobenega plačila ter da ni vedel, kakšni so pogoji za vstop turških državljanov v države EU.

6Po preučitvi celotne zadeve, pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno presodilo, da vsi zbrani dokazi vodijo k zaključku, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. O tem ima sodba v točkah od 5. do 9. prepričljive razloge, katerih obtoženec in njegov zagovornik s ponavljanjem zagovora obtoženca v pritožbah in s trditvijo, da zoper obtoženca ne obstajajo nobeni dokazi, ne uspeta relativizirati. Sodišče prve stopnje je natančno in logično obrazložilo, zakaj ne gre slediti pritožbenim navedbam o tem, da je obtoženec prebežnike prevažal zato, da naredi uslugo osebi, s katero se je dogovarjal o gradbenih delih, v upanju, da bo tako pridobil gradbena dela, in da za prevoz ni pričakoval nobenega plačila ter da ni vedel, kakšni so pogoji za vstop turških državljanov v države EU. Obtoženec v pritožbi tudi poudarja, da ima dokumente, s katerimi lahko prestopa vse evropske meje in ozemlja, vendar to ne izključuje obstoja obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga med drugim stori, kdor enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, z namenom pridobitve premoženjske koristi, nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države in jih po njem prevaža, kar vse je izkazano tudi v konkretnem primeru. Tudi pritožbena navedba, da obtoženec ni prejel nobene denarne koristi, ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, saj za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec določeno materialno korist že prejme, temveč je odločilen njegov namen, da bi jo prejel, kar vse je izkazano tudi v konkretnem primeru.

7Sodišče prve stopnje je z utemeljenimi razlogi tudi zavrnilo številne dokazne predloge obrambe in se sodišče druge stopnje nanje v celoti sklicuje. Zaslišanje tujcev ni bilo mogoče, ker so odšli iz azilnih domov in ni znano, kje se nahajajo. Tudi sicer pa pritožbene navedbe, da je v posledici neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene. Zaslišanje tujcev oziroma branje uradnih zaznamkov o njihovih izjavah v zvezi z obljubami plačila obtožencu ni potrebno, saj je že bilo pojasnjeno, da so tujci denar za organizacijo in izvedbo poti deponirali v Turčiji in sami neposrednih plačil obtožencu ne bi opravili. Prav tako ni potrebno njihovo zaslišanje v zvezi s plačilom denarja obtožencu s strani tretje osebe, saj za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da storilec določeno materialno korist že prejme, temveč je odločilen njegov namen, da bi jo prejel, kar vse je izkazano tudi v konkretnem primeru. Zaslišanje tujcev tudi ni potrebno v zvezi s tem, da so obtožencu povedali, da lahko zakonito potujejo po EU in da imajo ustrezne dokumente ter da jih je obtoženec pripeljal, ker je upal, da bo pridobil gradbena dela, saj glede na dejstva, ki izhajajo iz preostalih dokazov, ne bi pripeljalo do drugačnih zaključkov glede očitkov zoper obtoženca. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov kršilo pravice obtoženca do obrambe iz 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, niso utemeljeni.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so nadalje neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravice obtoženca do uporabe svojega jezika. Pritožnik smiselno navaja, da obtoženec govori in razume le bolgarski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v turški jezik. V bolgarski jezik mu tudi niso bile prevajane listine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec že ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 27. 10. 2023 po podanem pravnem pouku o pravici do uporabe svojega jezika izjavil, da je turške narodnosti in da razume tako bolgarsko kot turško ter da se strinja, da se mu prevaja v turški jezik glede na to, da je po narodnosti Turk. Enako je ponovil tudi na predobravnavnem naroku.

9Neutemeljenost pritožbene navedbe, da obtožencu ob prijetju ni bil postavljen zagovornik, čeprav ga je obtoženec zahteval, je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in navedenemu ni kaj dodati.

10Nadalje obtoženčev zagovornik navaja, da mu s strani sodišča prve stopnje ni bil omogočen vpogled v kazenski spis in da mu ni bila vročena sodba, prav tako sodba ni bila v prevodu vročena obtožencu, zaradi česar so bile kršene pravica do obrambe, pravice do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva ter je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kar vse je vplivalo na zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa v predmetni zadevi ugotavlja, da je zagovornik, ki je zastopanje obtoženca prevzel po zaključku glavne obravnave, za vročitev pisno izdelane sodbe zaprosil z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 18. 2. 2025 (list. št. 1361 spisa). Iz vročilnic, pripetih k list. št. 1404 spisa, izhaja, da je bila pisno izdelana sodba zagovorniku vročena dne 21. 3. 2025 ter obtožencu v prevodu dne 9. 4. 2025. Iz podatkov spisa pa sicer ni razvidno, da bi zagovornik zaprosil za vpogled v spis.

11Zagovornik tudi opozarja, da sodišče prve stopnje obtožencu ni dalo primernega časa za odgovor na spremembo obtožbe, ki je bila v tem, da je državno tožilstvo v opis dejanja vneslo dodatne okoliščine v zvezi s kvalifikatorno okoliščino izpostavljenosti tujcev nevarnosti za življenje in zdravje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na rezultat dokaznega postopka iz opisa dejanja izpustilo besedilo, ki se je nanašalo na navedeno kvalifikatorno okoliščino, in dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 306. člena KZ-1, pri čemer se državni tožilec zoper sodbo ni pritožil. Zato je pritožbeni očitek nerelevanten.

12Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obtoženec pred sodiščem prve stopnje povedal, da se v Bolgariji zdravi za shizofrenijo, vendar ni bila pridobljena nobena medicinska dokumentacija v zvezi s tem, zaradi česar bi bilo treba postaviti drugega izvedenca in pridobiti celotno medicinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v zvezi z vprašanjem obtoženčeve prištevnosti v dokaznem postopku postavljena sodna izvedenka psihiatrične stroke, ki je na podlagi psihiatričnega pregleda obtoženca in zbrane medicinske dokumentacije (izvid ZD Postojna z dne 26. 10. 2023, izvid ZD Koper z dne 27. 10. 2023, dokumentacija o obravnavi v ZPKZ) podala mnenje, da obtoženec nima shizofrenije in da v času storitve kaznivega dejanja njegova prištevnost ni bila izključena, čemur je sodišče prve stopnje sledilo v svojih zaključkih. Pri tem pa zagovornik v pritožbi ne konkretizira, kakšno zdravstveno dokumentacijo pogreša, razen izvidov UK Golnik in UC Izola, ki pa se ne nanašata na obtoženčevo psihično zdravje.

13Pritožnika izpodbijata tudi odločbo o kazenski sankciji. Po presoji vseh pritožbenih očitkov in obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrečena zaporna kazen primerna tako teži kaznivega dejanja in okoliščinam, v katerih je bilo storjeno, primerljiva pa je tudi s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo za enaka kazniva dejanja. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v zadevi niso podane olajševalne okoliščine, je neutemeljena. Zatrjevane psihične težave obtoženca je, kot pojasnjeno zgoraj, zanesljivo ovrglo že sodišče prve stopnje, motnje dihanja v spanju pa niso odločilna okoliščina, saj je zdravljenje v tej zvezi mogoče izvajati v zaporu, kot izhaja iz v pritožbenem postopku priložene zdravstvene dokumentacije UK Golnik. Zagovornik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja obtoženčevo starost, saj je obtoženec rojen leta 1974. Ne drži navedba o obtoženčevi dolžnosti vzdrževanja družinskih članov, saj je obtoženec samski in brez otrok ter je v svojem zagovoru navedel, da mu pri preživljanju pomagata starša. V zvezi z izpostavljenimi finančnimi težavami obtoženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te logična posledica storitve kaznivega dejanja in v tej zvezi odrejenega pripora, na kar bi obtoženec moral računati, preden se je odločil storiti kaznivo dejanje. Nesprejemljivost pritožbene navedbe, da predsednik senata neutemeljeno ni sprejel obtoženčevega priznanje krivde, pa je bila pojasnjena že zgoraj.

14V nasprotju z zagovornikom obtoženca sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje prevoz kar osmih tujcev utemeljeno štelo kot obteževalno okoliščino. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot oteževalne okoliščine upoštevati, da je bil obtoženec v Bolgariji predkaznovan, ker je dejanje oddaljeno in je obtoženec rehabilitiran. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z bolgarsko sodbo, pravnomočno 5. 4. 2022, obdolžencu za kaznivo dejanje goljufije izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let, kar pomeni, da preizkusna doba še ni potekla ter tako obtoženec ne more veljati za neobsojenega. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino predkaznovanost obtoženca, pri čemer je obravnavano kaznivo dejanje storil celo v preizkusni dobi.

15Sodišče prve stopnje je obtožencu odmerilo tudi primerno stransko denarno kazen in to v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno in teži kaznivega dejanja ter obteževalnim okoliščinam ustrezno določilo število dnevnih zneskov, višino dnevnega zneska pa je smiselno prilagodilo ugotovljenim premoženjskim razmeram obtoženca in določilo zelo nizek dnevni znesek. Na odmero denarne kazni pa ne more vplivati okoliščina, da je obtoženec prejemnik brezplačne pravne pomoči, je pa sodišče prve stopnje v tem oziru utemeljeno določilo najdaljši zakonsko dopustni rok za plačilo denarne kazni

16V zvezi z odmero zaporne kazni in stranske denarne kazni zagovornik obtoženega navaja tudi, da slednji nista sorazmerni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, in izpostavlja številne odločbe različnih okrožnih in višjih sodišč v državi, v katerih so bile po njegovem mnenju izrečene kazni za obtožence bistveno ugodnejše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik pri tem izhaja iz napačne predpostavke, da je obtoženec v tej zadevi priznal krivdo, s čimer pa očitka o kršitvi načela enakosti ni mogoče utemeljiti. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi ni pojasnilo, zakaj "vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč", pa pritožbeno sodišče odgovarja, da na glavni obravnavi ni bil podan noben dokazni predlog glede vpogleda v sodne odločbe.

17V okviru izpodbijanja prvostopenjske sodbe zaradi odločbe o kazenski sankciji zagovornik obtoženega izrazi tudi svoje mnenje o neustavnosti novele KZ-1G, s katero je zakonodajalec zvišal predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, in se v utemeljitev svojih navedb sklicuje na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice B. B. v zadevi U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje, ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.¹ Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004. Pritožnik torej s takšnimi navedbami ne more uspeti in glede na to, da je tudi Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi U-I-475/22, Up 1729/22 z dne 3. 5. 2023 že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo izraženi zahtevi pritožnika, da vloži pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe kazenskega zakonika.

18Pritožnik sicer v tem delu predlaga tudi, da bi moralo sodišče zaradi neustavnosti zvišanja zapornih kazni uporabiti zakon, ki je za obtoženca milejši in je veljal pred uveljavitvijo novele. To stališče nima nikakršne materialnopravne podlage. Prvi in drugi odstavek 7. člena KZ-1 določata, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja ter da se le v primeru, če se po storjenem kaznivem dejanju zakon enkrat ali večkrat spremeni, uporabi zakon, ki je milejši za storilca. V obravnavanem primeru je bilo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal pred tem, ni v skladu z omenjeno določbo.

19Pritožnik tudi prosi, da se mu vrneta njegova dva poslovna telefona s štirimi SIM karticami in dve pametni kartici, ki niso v nikakršni zvezi s kaznivim dejanjem, vendar sodišče prve stopnje ni odločilo, da se odvzame dva poslovna telefona, ampak je odločilo, da se odvzame en telefon s SIM in spominsko kartico, za katerega je ugotovilo, da je bil uporabljen za izvršitev kaznivega dejanja.

20Obtoženca je obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo že sodišče prve stopnje in je tozadevni pritožbeni predlog nerelevanten.

21Ker se vse pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

22Iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022, I Ips 58331/2020 z dne 21. 4. 2022, I Ips 39545/2020 z dne 30. 6. 2022.