VSC Sklep I Kp 90074/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče obdolženemu A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 27. 2. 2026 do 15.15 ure.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost, podredno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostjo, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ali zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zatrjevano po pritožniku.

5Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku in postopku preiskave, vsebino katerega je podrobno povzelo na straneh 3-6 obrazložitve sklepa. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ter sorazmernosti pripora.

6Vendar so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, neutemeljeni. Zagovornik sicer navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo niti ene konkretne, individualizirane in aktualne okoliščine, ki bi utemeljevala ta priporni razlog. Temu stališču pritožbeno sodišče ne pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje navedlo tako objektivne, kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovno izvrševal istovrstna kazniva dejanja. Pri objektivnih okoliščinah je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno izpostavilo, da naj bi obdolženec storil kar tri kazniva dejanja v obdobju šestih dni, pri čemer je zanje predpisana visoka zaporna kazen in gre za huda premoženjska kazniva dejanja, kjer je bila v enem od očitanih dejanj uporabljena tudi sila. Pri okoliščinah subjektivne narave pa ne gre prezreti, da je obdolženec pri storitvi očitanih dejanj izkazal veliko mero vztrajnosti in odločnosti izvrševati kazniva dejanja, nikakor pa ni moč spregledati dejstva, da je bil že kar 16-krat obsojen, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, torej ropov in velikih tatvin ter da je obdolženi očitana dejanja storil v dobrih dveh mesecih po zadnji prestani kazni zapora. Sodišče prve stopnje je obsežno predhodno kaznovanost obdolženca povsem pravilno upoštevalo in ne drži, da se je oprlo samo na okoliščine iz njegove preteklosti, kar zmotno navaja zagovornik. Upoštevaje namreč tudi težo, okoliščine in način storitve sedaj očitanih kaznivih dejanj ter tudi dejstvo, da je obdolžencu očitno izvrševanje kaznivih dejanj postalo način njegovega življenja, je sklepati, da z izvrševanjem slednjih ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, ni pričakovati, da bi se spremenil oziroma bi spremenil svoj odnos do premoženja in lastnine drugih oškodovancev. To velja tudi upoštevaje, da je brez zaposlitve in brez mesečnih prihodkov, torej je utemeljeno sklepati, da si sredstva za preživljanje pridobiva tudi z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj.

Tovrstnih zaključkov ne omajajo niti pritožbene navedbe, da naj bi obdolženec v vmesnem obdobju, po prestani kazni, živel urejeno življenje, imel urejeno bivališče in socialno okolje. Glede na to, da na obdolženca tudi dolgotrajne zaporne kazni niso vplivale na način, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj in je (med drugim) v času prestajanja kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. III Ks 31236/2018 z dne 22. 10. 2020, ko je bil med 28. 1. 2024 in 30. 1. 2024 na prostem izhodu, med prostim izhodom v Ljubljani storil še dve kaznivi dejanji, 2. 2. 2024 pa bi bil izpuščen na pogojni odpust, a se 1. 2. 2024 po prostem izhodu ni vrnil, 3. 2. 2024 pa naj bi storil v Ljubljani še eno kaznivo dejanje, pritožbene navedbe v smeri urejenega življenja ne privedejo do zaključka, da ponovitvena nevarnost pri obdolžencu ni podana. Glede na vse razloge, ki jih poda prvostopenjsko sodišče, pa napadani sklep ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami določb kazenskega postopka.

7Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben z vidika zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja ter je, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo vseh očitanih kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisanih kaznih. Zagovornik pa neutemeljeno pogreša še dodatne razloge, zakaj je pripor neogibno potreben oz. zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Nenazadnje je v presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov (VSRS Sodba XI Ips 32838/2011-155 z dne 15.9.2011). Tudi do pritožbeno predlagane odreditve milejših ukrepov, vključno s hišnim priporom, pa se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredelilo in pojasnilo, da glede na težo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, milejši ukrepi niso zadostni in ne utemeljeni. Obdolženec bi se namreč vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kjer bi lahko nadaljeval z izvrševanem kaznivih dejanj. Glede na vse podane razloge zagovornik z navedbami, da pripor služi zgolj kot vnaprejšnja sankcija, ne more doseči pritožbenega uspeha. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da četudi gre pri očitanih dejanjih za pretežno premoženjsko kriminaliteto, kar izpostavi zagovornik, varnost ljudi zajema tudi varnost njihovega premoženja, ki je njihova ustavna pravica in ki v konkretnem primeru pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Glede pritožbenih navedb, da do dejanskega nasilja s strani obdolženca ni prišlo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je obdolženec v trafiki B. na ravni utemeljenega suma vendarle izza hlačnega pasu z desno roko izvlekel pištolo (podobno revolverju), se naslonil na prodajalni pult, pištolo usmeril v prodajalko in od nje zahteval denar, kar nikakor ni tako zanemarljivo oz. neogrožujoče, kot to skuša prikazati obrambe. Odločitev sodišča ob vsem navedenem ni arbitrarna, nepreverljiva in ni v nasprotju z ustavnimi jamstvi osebne svobode.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).